Komentiraj

poskus odgovora na zadnja dva komentarja:

Najprej glede metafor. Mislim, da to z Althusserjevim ločevanjem na znanost in neznanost ni povsem neposredno povezano. Problem je, da imaš znotraj znanosti različne vrste metafor in to se mi zdi, da se pozablja, ko se govori o znanosti v ednini. Recimo:

matematična definicija naključnosti je zelo natančna: kolikor štekam, gre za lastnost neke serije (recimo številk), ki je ni mogoče skrčiti, zvesti na krajšo serijo, zapisati v obliki formule, funkcije (recimo generator računalniških kod mora vedno izbirati naključne serije številk - to obvaruje pred vdori, itd.),... In torej načeloma naj bi veljalo, da med matematiki je jasno, kaj naključje pomeni in da to nima veze z naključjem v vsakdanjem pomenu (nenaden dogodek brez vzroka, odklon, itd.),... Naključje je torej sicer metafora, ampak kot koncept izhaja iz trdne definicije, iz aksiomov (podobno je recimo s pojmi  vzporednosti, naravnimi števili, za katere nekako vemo, da niso čist "naravna" itd.),...

Podobno neproblematične metafore so najbrž imena nekih enoznačnih objektov, procesov recimo "kisik", "fotosinteza", itd. Ne vem, načelo nedoločenosti, je najbrž že bolj problematično, ker obenem zadeva izhaja iz enačb, vendar pa samo ime deloma nakazuje neko ontološko lastnost objekta  in buri domišljijo (in potem smo lahko hitro pri "svobodi", "mišljenju" delcev, itd.). 

Evolucijska teorija pa je v tem smislu najtežja zgodba. "Boj za preživetje" - to je pač metafora in obenem osnova vsega. Zato se mi zdi problematično govorit v tem kontekstu o naravnem zakonu na isti način kot recimo pri gravitaciji. Prej kot za naravni zakon se mi zdi, da gre tu za nujen strukturni učinek, čist topološki, zato morda velja tudi na drugih planetih:): maš omejenost strukturnih mest, prevelik priliv na njih, posledično izumiranje in preoblikovanje, prilagajanje, itd - in temu daš neko ime. Vse ti bu se dalo opisat tudi z neko drugo metaforo. V vsakem primeru se mi zdi, da je Darwina mogoče problematične metaforičnosti rešit samo s čisto tavtologijo (tisti, ki so močnejši preživijo, pomeni samo to, da se moč definira glede na preživetje, da torej nima nobene vsebinske definicije,... In podobno, najbrž ne bi mogla met vsebinske definicije nekakšna evolucijska "lepota", razen - tisti, ki se množijo, so lepi in močni, zato, ker se množijo:) al kaj,...

Na sploh sem hotel rečt, da je problemaitčno Darwinovo teorijo evolucije sploh poimenovat znanost tudi zaradi te tavtološkosti, poleg tega pa ne bazira na neki zapleteni zaprti znanosti, temveč na nekem zelo zanimivem empirizmu v dobrem pomenu besede.... Na nek način bi ga bilo morda bolj smiselno kot z Einsteinom ali Kopernikom primerjat z Marxom (pred njima obstaja pač neka gromozanska ovira, ki preprečuje nastanek njunih "znanosti", ki pa postanejo gledano za nazaj povsem samoumevne, imajo efekt "kako da se tega ni spomnil noben prej", obenem pa ostaja, kljub tej samoumevnosti večji problem kako znanost prilagodit posamični empiriji, kako jo udejanjit, itd.  

Glede odklona: iz Darwina ni mogoče izpeljat niti tega, da odkloni odmrejo niti tega, da so zametki nekih evolucijskih novosti, novih normalnosti (oziroma je mogoče izpeljat oboje). Skratka, v skrajni konsekvenci je poanta ravno ta, da je vse odklon. In posebej glede človeka, je treba upoštevat, da je njegovo "okolje" v zadnjem obdobju evolucije izrazito drugačno, da je hitrost evolucije podivjala in da neke telesne kvazi-prednosti (dolge noge) ne igrajo več realne vloge,... Težko je skratka ločit, kdaj je neka normalnost res dolčujoča, kdaj pa je ta določujočnost zgolj ideološki konstrukt, ki reproducira to normalnost. No, hecno je, da je tudi v tem drugem primeru ta "normalnost" določujoča:),... Na sploh hočem rečt, da se prepogosto pozablja zelo enostavna stvar, da smo imanentni evoluciji, ne pa, da gledamo na evolucijo kot na neko zunanjo stvar.   

Pa še glede problematike evolucijske psihologije: tu se najbrž pojavlja veliko neumnosti zato, ker gre za presečišče dveh področij, ki se pač srečata v neki limiti, obenem pa se jemlje orodja iz obeh področij. Tisti, ki preučuje, se sreča s preučevanim objektom,... Podobna je recimo nevrologija, ravno pred kratkim recimo je bil en dogodek, se mi zdi, ko so iskali "svobodo" v možganih ali nekaj podobnega,... To so sicer čist zanimive smeri, vredne raziskovanja ampak je pa potrebna previdnost.... Monod je meni sicer kr zanimiv avtor in Althusserjeva kritika, če je ciljala samo na to, da biolog ne more ničesar povedat o genetski zgodovini razvoja človeških idej, je zame prekratka.

So pa to res teme, ki so pretežke za internetne komentarje, in se zavedam, da najbrž bluzim in se zapletam,... Ampak je pa ravno zato kr zabavno...