Komentiraj

Vsaj dve izjavi iz prispevka si zaslužita posebno pozornost. Prva, kjer Puhovski nekako relativizira pomen neostaških in sorodnih rasističnih idej za državljane in državljanke RH (v nadaljevanju državljani RH), v smislu, da "ni na hrvaškem nič drugače, kot kjerkoli drugje, torej, da zgolj nekaj odstotkov ljudi v RH dejansko sprejema te ideje"...ipd. Druga, Dežulovićeva pa govori o državljanih RH, ki da so sedaj nekakšni "talci" skrajno desničarskih težakov, zato se podobno, kot v gostilni, potuhnejo, se bojijo, so utrahovani...ipd. Gremo po vrsti: 1. To, da zgolj mali mali delček državljanov RH javno zagovarja omenjene ideje, in da manjši delež tudi javno deluje na način, ki ga te ideje podpirajo, še ne pomeni, da so prebivalci RH kar tako že tudi "nedolžni" v "vzponu neofašizma" v svoji državi. Odrasli državljani RH, in delež teh je, čez palec vsaj 90%, ki molčijo ob tem "vzponu" že 25 let, ki že četrt stoletja torej živijo, ne da bi se resneje, torej politično, torej javno zavzeli za to, da svojih mest, svoje države ne bodo prepustili neofašizmu, neoustaštvu, še kako omogočajo, da namesto države, obstaja le še "domovina", da namesto državljanov, obstajajo le še "pravi" in "nepravi" prebivalci domovine RH (zlasti Srbi)..natanko tako, kot tedaj v tridesetih, ve se kje, ve se kako. Če se želite resno iti države, kot politične skupnosti, se boste morali tudi v RH (kot tudi drugje po Evropi) iti političnega delovanja, za enakost vseh. V zadnjih 25 letih je bilo, zlasti zahvaljujoč tihi podpori velike večine državljanov RH, mogoče izpeljati pogrome nad srbskim življem, tudi v Dežulovićevem Splitu (Vlora), je bilo mogoče domovino RH skorajda povsem "narediti zopet Hrvaško", je bilo mogoče porušiti na tisoče bivališč, podreti in uničiti na tisoče spomenikov ..in lahko danes nekdo brez težav, javno zganja, zlasti antisrbski rasizem in se mu ne zgodi tisto, kar bi se mu moralo, če bi bila država, ne pa domovina. 2. Državljani RH seveda niso nikakršni "talci" nekih "nasilnežev". Še kako je res, da se mnogi preprosto bojijo, se počutijo ustrahovane, toda, to je drža, ki so si jo izbrali sami, kar velja za 99% odraslih državljanov RH. Seveda je danes, po 25 letih divjanja hrvake domovine, potrebno kar nekaj poguma (redkih, preredkih), da se javno upreš temu utrahovanju, toda, to ni pozicija, ki je samo po sebi umevna pač pa pozicija ki, vnovič šele ključno omogoča reprodukcijo domovinsko-družbenega sranja, ki smo ga že omenjali. Ali bodo državljani RH pričeli delovati politično ali pa bodo še naprej, še kako soodgovorni za udejanjanje omenjenih idej, v bolj neposredni praksi..v posmeh nekdaj fantastični šoli na Korčuli. Tačka, torej, pika. Finito.