Komentiraj

Kljub temu, da sem velik fen Heckerja in sem v bistvu precej užival na koncertu, moram skritizirati čudno formo, s katero je nastopil. Ja, precej minimalistično postavljene luči, skoraj popolna tema, kopica dima, vse je pripomoglo k dobremu avtentičnemu vzdušju - če bi ga vsaj upošteval. Brez jasne dinamike (no, ok, vsaj začetek je bil precej jasno definiran), brez jasnega vrhunca, vse je plavalo v intenzivnosti in potem nenadoma odrezan konec. Tako je imel na voljo nekaj poti, kamor bi lahko popeljal svoj nastop:
a) vztrajal v tej nedefiniranosti, kje v časovnici nastopa sploh smo, ampak vztrajal dooolgo časa, veliko več, kot zgolj teh 40 min, ki si jih je vzel; komaj smo večinsko sprejeli, da v nas brnijo neskončni valovi zvočne grobosti, ko je že vse prekinil;
b) jasneje definiral dvigovanje, vzdržanje in spust; nič ni narobe s klišejskim dramskim trikotnikom, obstaja, ker deluje; tako bi lahko tudi luči, ki se, razen spremembe iz bele v rdečo, niso preveč jačale ali šibile, pripovedovale zgodb.
V glavnem, škoda. V zadnjih desetih sekundah njegovega nastopa je nekdo, kot bi začutil, da smo tik na robu zaključka, zažvižgal v odobravanje in nenadna tišina, ki je sledila nekaj sekund kasneje, mi je izpadla kot zafrustriranost glasbenega genija, ki ne misli nastopati za žvižgajoče barbare. To bi mi bilo celo simpatično, ampak kot sem bral opise njegovih drugih koncertov, so nenadni zaključki kar praksa.

Kroupa je bil v redu. Je pa imel tudi on problem s formo, vendar, za razliko od Heckerja, zaradi pretirane definiranosti. Skoraj vsak segment se je končal s fade-outom, ki bi lahko že napovedoval konec nastopa, pa je bil potem prekinjen z takšnimi ali drugačnimi agresivnimi vrezi zvokov. Tudi globina njegovih raziskovanj je variirala, kdaj so se grobe perkusije in ambient za njimi popolno zlili, kdaj pa je bilo vse skupaj v precej predvidljivi kontrastni napetosti, je pa to seveda verjetno stvar subjektivnega okusa.

Howg.