Komentiraj

Hej, ko si se rano oglasil, o čem pa sploh govori prispevek? Oziroma, bolje rečeno, kaj bi označil kot njegovo osiščno poanto?

Vsaj meni osebno se zdi, da poanta nekako umanjka. Kot da tekst v želji po 'kritični analizi' verno sledi domnevno primernemu slogu ter proizvede neko abstrakcijo, za katero pa žal često ni jasno, kje ji leži referent. Še več, če se v dobri veri vseeno prebijemo čez splošno nejasnost, je ena redkih substanc teksta zajedljivost. No, ta glede na šibkost teksta ni posebej utemeljena. Zdi se kot retorično orodje, ki naj zabeli vsebinsko dokaj pusto jed.

Verjetno je tarča te dokaj tope "puščice" ti. neoliberalizacija javnega šolstva (tekst sicer dobi plus pike vsaj zaradi tega, ker se začuda izogne obvezni nereflektirani aluziji na neoliberalizem), ki se naj bi kazala v sprejemanju managerskega diskurza in kvantitativne evalvacije v besednjak/mindset organizacije izobraževanja. Vse lepo in prav, recimo, a v tem primeru bi bilo za prispevek precej bolje, če bi se malce vsaj nekoliko podrobneje ukvarjal z problemom, odpiral partikularnosti, različne vidike, morda celo prepoznal dobre intence - in ne le pavšalno odpravljal legitimnosti bolj ali manj vsem posegom v visoko zobraževanje kar na podlagi neke splošne 'krivde', pripisane že zaradi jezika, s katerim se v evropskem viosokem šolstvu zadnja leta hočeš nočeš operira.

Tule tudi sam posplošujem in morda predaleč izpeljujem nastavke teksta, a tak vtis sem dobil kot poslušalec. Sklepam, da kot vajenec še nisi nek ekspert ne za novinarstvo in ne univerzo, a preko pozicije ciničnega pravičništva boš težko postal tako eno ali drugo. Ker namreč, dobro, po vseh teh letih ponavljanja smo res vsi že dojeli, da je aktualna evropska politika visokega izobraževanja dokaj vprašljiva. In kaj zdaj?