Komentiraj

Jap, si odgovoril, in to bolje, kot sem si z nepotrebno pokroviteljskim tonom zaslužil.

Vseeno vsaj del moje kritike tudi po ponovnem branju ostaja. Lahko bi ga strnil v dve točki - zavoljo lapidarnosti teksta se ponekod zelo težko razume določene zadeve. Recimo tale del: "drugi je sprememba delovanja javnih institucij v smeri usposabljanja za trg delovne sile, s tem pa zagotavljanje sistema 'spodbud in zahtev'. Se pravi spodbud za samoevalvacijo na ravni fakultet in s tem akreditacijskih postopkov v zameno za zahtevo po konstantnem vključevanju in usposabljanju za trg delovne sile". Na neki približni ravni slutim, za kaj gre, a po drugi strani nimam niti najmanjšega pojma, o kakšni zakonski mehaniki gre govor (in česa konkretno se ta mehanika tiče), predvsem pa ne, kakšne so možne operacionalizacije.

Drugi tip problema v tekstu so sklepi, pri katerih vzročnost ni eksplicirana in potem si težko pomagam s tezo, da "se lahko v tej kakovostni idili poenotijo študijski programi v razmerjih konkurence, kar lahko pripelje v monopolne položaje nad študijskimi programi". Ne štekam recimo, kdo je agens monopola, tudi ne, zakaj naj bi se programi sploh poenotovali v takšnem okolju, etc...

Okej, tole se zdi malo pikolovsko, a na kar merim je - če karikiram - sledeče. Recimo zgornjemu komentatorju "samokritičen študent" kar Janez. Ta Janez je verjetno povsem kompetenten za razumevanje toposov, v katerih operiraš. Izkazal je tudi interes, tekst je prebral/poslušal. A teksta žal ni štekal, zato tudi odklonilen komentar (žal sorazmerno bedast). No, zdi se mi, da bi bilo dobro tovrstne tekste pisati tako, da jih bo Janez lahko razumel in da mu (imo) obrtniških pomanjkljivosti ne bo treba interpretirati kot erešovski obskurantizem ter jamr vsled jamra samega.