Komentiraj

Zakaj gre v primeru poskusa privatizacije psihoanalize (lacanovska trojka, kot da je psihoanaliza lahko stvar zgolj treh) za zlorabo, sem argumentiral. Gre za zlorabo zato, ker ti filozofi govorijo s pozicije vednosti-oblasti in se pri tem izdajajo za psihoanalitike, za psihoanalitično šolo, ipd. In to kljub temu, da kar dva izmed teh treh (če se omejimo zgolj na trojico) nimata nikakršnega psihoanalitičnega izkustva, medtem ko je tretji bil v analizi zgolj za zelo kratko obdobje ter je psihoanalizo označil za nagnusno. Psihoanalitično izkustvo pa je tisto, kar je ključno, če nekdo želi govoriti o psihoanalizi. Se pravi, najprej je treba govoriti v sami analizi, potem pa se govori širše o analizi. Morda je psihoanaliza za kogarkoli (ki bi želel vstopiti v analizo), vsekakor pa ni za vse (za nekatere ne deluje ali pa si je sploh ne želijo in v tem primeru ni kaj dosti smisla v tem, da bi se ukvarjali z njo na filozofski ravni in jo s tem degradirali). Pač, v bistvu ne štekam, zakaj ti ljudje niso šli v analizo. Ker pa niso šli, pa ne štekam, zakaj o nji ves čas fantazirajo.