Komentiraj

Knjigo katere kritiko si lahko preberete zgodaj sem odkril že leta 2014 ko sem bil na Erazmus izmenjavi v Nemčiji. Profesor Jerše je za to knjigo izvedel preko mene. Sam sem knjigo kupil že leta 2014 in sicer v nemškem jeziku. Verjetno ni v celotni Sloveniji nikor ki bi vedel več od mene, saj je k njej redno vračam že pet let - posledično je tud izvod ki ga posedujem že cel zguljen in obrabljen :)
Glede kritike knjige - z samo kritiko ni načeloma nič povsem narobe, a po mojem menju zgreši bistvo. Knjiga ni neka filozofska razprava o subjektu ali jeziku pri Lacanu, Foucaultu ali Derridaju, četudi vsi ti možje v njej igrajo zelo pomembno vlogo. Knjiga je v prvi vrsti zgodovinopisno delo, vse razprave v njej so bodisi teoretska razmišljanja o zgodovinopisju bodisi analize raznih historičnih procesov. Cilj knjige je predstaviti bralcu metodi tako imenovanega poststrukturalističnega zgodovinopisja in sicer diskurzivno analizo in analizo metafor. oboje preko podrobne teroretske razdelave teh dveh metod kakor tudi preko primerov aplikacije teh dveh metod na razne zgodovinske procese - preko prikaza diskurzivne analize taylorizma in fiziologije dela in popularne znanosti in preko prikaza analize metafor na primeru raziskave metafor v govorih švicarskega predsednika Etterja, ki jih je imel za časa druge svetovne vojne. Tem razpravam so dodane še trije teksti ki se spet vsi po vrsti nanašajo na zgodovinopisje - o preučevanju realnega na primeru higieničnega diskurza (šlo je za diskurz ki je propagiral preventivne ukrepe na področju zdravlja), o tem kako preučevati diskurze o telesu in o povezavah med nacionalizmom in rasizmom. Torej, knjiga ni filozofski tekst ampak učbenik kako prakticirati poststrukturalistično zgodovinopisje.
Za to napako ne krivim avtorja. Je preprosto odraz tega kako sta bila pri nas sprejeta poststrukturalizem in lacanova psihoanaliza. Med tem ko so naši filozofi obojemu posvetili izredno pozornost se zgodovinarji obojega do danes skorajda niso pritaknili. Situacija je ravno obratna kot v nemškem prostoru - tam na filozofskih oddelkih ne boste našli ne poststrukturalizma in ne Lacana, dočim na zgodovinskih in tudi literalnokritičnih oddelih cvetijo razne diskurzivne analize vsega mogočega od literature, znanstvenih paragidem itd, prisotne so analize metafor na primer znotraj tekstov zgodnje bakteriologije itd.
Bralcu knjige pripročam naj ne bo toliko pozoren na to kako Sarasin interpretira Lacan ampak naj rajši pomisli na katere pojave bi apliciral tako diskuzivno analizo kot analizo metafor (prva je seveda pomembnejša od druge). Zato je tudi Sarasin napisal to knjigo.