Komentiraj

Knjigo katere kritiko si lahko preberete zgodaj sem odkril že leta 2014 ko sem bil na Erazmus izmenjavi v Nemčiji. Profesor Jerše je za to knjigo izvedel preko mene. Sam sem knjigo kupil že leta 2014 in sicer v nemškem jeziku. Verjetno ni v celotni Sloveniji nikogar ki bi vedel več od mene, saj je k njej redno vračam že pet let - posledično je tudi izvod ki ga posedujem že cel zguljen in obrabljen :)
Glede kritike knjige - z samo kritiko ni načeloma nič povsem narobe, a po mojem mnenju zgreši bistvo. Knjiga ni neka filozofska razprava o subjektu ali jeziku pri Lacanu, Foucaultu ali Derridaju, četudi vsi ti možje v njej igrajo zelo pomembno vlogo. Knjiga je v prvi vrsti zgodovinopisno delo, vse razprave v njej so bodisi teoretska razmišljanja o zgodovinopisju bodisi analize raznih historičnih procesov. Cilj knjige je predstaviti bralcu metodi tako imenovanega poststrukturalističnega zgodovinopisja in sicer diskurzivno analizo in analizo metafor. oboje preko podrobne teoretske razdelave teh dveh metod kakor tudi preko primerov aplikacije teh dveh metod na razne zgodovinske procese - preko prikaza diskurzivne analize taylorizma in fiziologije dela in popularne znanosti in preko prikaza analize metafor na primeru raziskave metafor v govorih švicarskega predsednika Etterja, ki jih je imel za časa druge svetovne vojne. Tem razpravam so dodane še trije teksti ki se spet vsi po vrsti nanašajo na zgodovinopisje - o preučevanju realnega na primeru higieničnega diskurza (šlo je za diskurz ki je propagiral preventivne ukrepe na področju zdravja), o tem kako preučevati diskurze o telesu in o povezavah med nacionalizmom in rasizmom. Torej, knjiga ni filozofski tekst ampak učbenik kako prakticirati poststrukturalistično zgodovinopisje.
Za to napako ne krivim avtorja. Je preprosto odraz tega kako sta bila pri nas sprejeta poststrukturalizem in lacanova psihoanaliza. Med tem ko so naši filozofi obojemu posvetili izredno pozornost se zgodovinarji obojega do danes skorajda niso pritaknili. Situacija je ravno obratna kot v nemškem prostoru - tam na filozofskih oddelkih ne boste našli ne poststrukturalizma in ne Lacana, dočim na zgodovinskih in tudi literalnokritičnih oddelkih cvetijo razne diskurzivne analize vsega mogočega od literature, znanstvenih paradigem itd. prisotne so analize metafor na primer znotraj tekstov zgodnje bakteriologije itd.
Še to.V zgornji kritiki, ki kot sem že omenil ni toliko napačna, zgreši pa bistveno je ena večja napaka. Sarasin v tekstu o taylorizmu in fiziologiji dela ne trdi da je taylorizem nastal zaradi slabega spanca Taylorja (ki je imel še eno hujšo zdravstveno motnjo in sicer obsesivno-kompulzivno motnjo, če se je avtor zgornjega teksta avtor že odločil da bo taylorizem izhajal Taylorjeve patologije potem bi moral vsaj omeniti njegovo glavno bolezen), taylorzem se je pojavil ker se je v Evropi in ZDA pojavila potreba med industrialci po zvišanju produktivnosti njihovih industrijskih obratov s pomočjo znanosti, Taylor je pri svoji bolezni dobil navdih za taylorizem in nič več.
Malo čudno je še razglabljanje o molku s strani avtorja zgornjega teksta. O ljudeh na čeloma lahko zvemo največjih od njih preko pogovora z njimi, res pa je da o navadnih ljudeh do opismenjevanja (večine populacije zahodno evropskih držav postane pismena tam nekje v 2. polovici 19.stol) kaj dosti o njih ne moremo direktno vedeti (ker pač niso znali pisati). O njih lahko kaj zvemo samo preko tekstov katerih avtorji so bili plemiči ali duhovščina. Izjema so kakšni tiskarski delavci, ki so morali biti pismeni,da so lahko opravljali svoje delo. To ne more biti neka pomanjkljivost Sarasina - saj ni on uničil vseh tekstov izpod peres navadnega ljudstva, ti teksti preprosto niso nikoli obstajali.
Bralcu knjige priporočam naj ne bo toliko pozoren na to kako Sarasin interpretira Lacan ampak naj rajši pomisli na katere pojave bi apliciral tako diskuzivno analizo kot analizo metafor (prva je seveda pomembnejša od druge). Zato je tudi Sarasin napisal to knjigo.