Komentiraj

To ni res, ljudje berejo slovenske romane, podprte z ustreznim marketingom. Bronja Žakelj in Beletrina širše sta zgledna primera. Enako tudi slovenske kriminalke MK. Stopiš iz bajte in ti neki mladi profesionalci za sosednjo mizo v kafiču razlagajo, kako jih je pretresel ta in ta roman, pa se zaslišujejo o tem ali so tega in onega že prebrali.
Zaradi marketinga je mogoče napovedati zmagovalca kresnika s precejšnjo gotovostjo vnaprej, hkrati pa je kresnik sam predvsem marketinško orodje. V primeru Litere recimo, ki ima vsako leto 2-3 nominirance.
Skratka vse je v hajpu. In ker je hajp prilagojen ljubljanskemu srednjerazrednemu okusu (drugje itak ni kulturnih ljudi, menda), ne seže prav daleč. Kakšen drug segment lit. scene pa hajp kao prezira, kak tretji se ga gre pa prek praznega intelektualizma al pa estetizacije, ki nikamor ne sežeta.
Pa ne da bi zagovarjal tukaj hajp al pa trg, ki ga predpostavlja - ker vemo, da tega ni. Konkurenca je za razpise ne pa za potrošnike. Sredstva tega hajpa so mutna. Kako dobiš na kupe člankov o knjigi v medijih, ki majo menda vedno manj prostora za kulturo? Pa kako spraviš svoje ljudi v vse jebene komisije? Pa svoj sistem prodaje e-knjig v vse javne knjižnice? Pa organiziraš pol kurčevih literarnih festivalov v državi?
Skratka: v bistvu sploh ne gre niti za literaturo niti za kulturo. Pa to so nam že davno povedali, zdaj smo pa vsi razočarani. Zato mene sploh ne čudi, da pač sem in tja kdo tudi pohvali majhne korake slovenskih nagrad in literature. Kljub temu, da ne glede nanje ostane slovenska literatura pač na napačni strani zgodovine.