Nova sirska literatura

Nova sirska literatura

Oddaja
30. 11. 2015 - 20.00

Sirija spregovori

Sodobna sirska literatura je od 60-ih let dvajsetega stoletja venomer nastajala v težkih pogojih trdovratnega avtoritarizma. Raznovrstni zamolki, indirekten figurativen govor, vrzeli in tišine so glavne lastnosti sodobnega sirskega pisanja, naj si bo poezije ali proze. Med arabskimi literaturami sta bili v Siriji vladna cenzura in posledična literarna nevroza ob vseh tematikah, o katerih se avtor ne sme izrekati, najizrazitejši. Primerljiva situacije je bila morda le še v Libiji in Iraku. Iz nezmožnosti izrekanja in posledične tišine so izšle specifične tehnike pisanja, ki so značilne za sodobno obdobje sirske literature in v katerih mnogi literarni kritiki vidijo njeno največjo kvaliteto. Kot smo omenili že v prejšnji oddaji, v kateri smo predstavili sirsko prozo modernega obdobja, je ultimativna tišina sirske sodobne literature prav kolektivna tišina o masakru v Hami leta 1982. Fascinantno je, da omenjene polzgodovinske travme ni zaznati v prav nobenem sodobnem sirskem literarnem delu, a se obenem v različnih »tišinah«, med vrsticami o njej lahko pogosto bere.

Po letu 2000 je sirska literarna scena začela načenjati problematiko cenzure in nanjo ostro opozarjati izven sirskih meja. Tako je denimo prvega septembra 2000 99 sirskih pisateljev podpisalo peticijo, ki je zahtevala razširitev človekovih pravic in je bila objavljena v več libanonskih časopisih. V letu 2001 je tisoč pisateljev podpisalo prav te iste zahteve, obenem pa so začeli s takoimenovanim »Gibanjem za civilno družbo«, s pomočjo katerega so organizirali različne variacije neformalnih debatnih skupin, »muntadayátev«, ki so se srečevale v domovih intelektualcev, pisateljev, umetnikov. Istega leta je vlada zahtevala, da se imena ljudi, ki nameravajo tovrstne dogodke obiskati, pa tudi teme, o katerih se bo razglabljajo, vnaprej najavi, vlada pa naj bi za takšna srečanja izdajala uradna dovoljenja. Podoben nadzor je sicer izvajala tudi nad literarnimi branji in drugimi kulturnimi dogodki.

Z revolucijo in vojno se je fantom strahu začel podirati, pisanje je postalo orožje, a obenem se je situacija za pisatelje, ki so si upali več, poslabšala v diametralno nasprotni smeri, saj so zdaj v še večji nevarnosti kot poprej, podobno kot bi bili v boju z orožjem. Poleg množice aretacij je bilo v tem času ubitih kar nekaj pisateljev, med drugimi tudi amaterski pesnik Ibrahim Qashoush, ki je pisal protestne pesmi »dabke« ob začetnih demonstracijah v Siriji in je avtor himne demonstracij v Hami poleti leta 2011 z naslovom »It’s time to leave, Bashar«, ki naslavlja režimske zločine in izraža zahtevo po njegovem odhodu. Prisluhnimo.

//Posnetek pesmi se nahaja v posnetku oddaje.//

Če se je sirska poezija poprej zanašala na metafore in alegoričnost, se nova poezija izraža dobesedno, grafično. Nov poudarek je na sirskem vsakdanu in identiteti ter zavračanju verske simbolike.

Za začetek prisluhnimo odlomku pesmi Najat Abdul Samad z naslovom When I am overcome by weakness:

»I bandage my heart with the determination of that boy they hit with an electric stick on his only kidney until he urinated blood. Yet he returned and walked in the next demonstration.

I bandage it with the steadiness of a child’s steps in the snow of a refugee camp, a child wearing a small black shoe on one foot and a large blue sandal on the other, wandering off and singing to butterflies flying in the sunny skies, butterflies and skies seen only by his eyes.«

Naslednji odlomek je iz pesmi Youssefa Bouja Yiheaja I am a Syrian:

»My sect is the scent of my homeland, the soil after the rain, and my Syria is my only religion.«

Ob spremembi vsebine in stila pisanja poezije je prišlo tudi do obrata pri njeni distribuciji. Kanali širjenja so v času revolucije in vojne namesto formalnih branj in literarnih dogodkov javne demonstracije ali socialna omrežja. Pesmi novonastale poezije so se ob začetnih protestih uglasbene prepevale na ulicah.

Tu je tudi poezija pesnikov, ki so Sirijo v zadnjih letih zapustili. Tak je denimo Ghayath Almadhoun, Palestinec, rojen leta 1979 v palestinskem begunskem taborišču al-Yarmouk v Siriji, ki je leta 2008 emigriral na Švedsko.

Prisluhnimo njegovi pesmi z naslovom We:

"We, who are strewn about in fragments, whose flesh flies through the air like raindrops, offer our profound apologies to everyone in this civilised world, men, women and children, because we have unintentionally appeared in their peaceful homes without asking permission. We apologise for stamping our severed body parts into their snow-white memory, because we have violated the image of the normal, whole human being in their eyes, because we have had the impertinence to leap suddenly on to news bulletins and the pages of the internet and the press, naked except for our blood and charred remains.

We apologise to all those who did not have the courage to look directly at our injuries for fear they would be too horrified, and to those unable to finish their evening meals after they had unexpectedly seen fresh images of us on television.

We apologise for the suffering we caused to all who saw us like that, unembellished, with no attempt having been made to put us back together or reassemble our remains before we appeared on their screens. We also apologise to the Israeli soldiers who took the trouble to press the buttons in their aircraft and tanks to blow us to pieces, and we are sorry for how hideous we looked after they aimed their shells and bombs straight at our soft heads, and for the hours they are now going to spend in psychiatrists’ clinics, trying to become human again, like they were before our transformation into repulsive body parts that pursue them whenever they try to sleep.

We are the things you have seen on your screens and in the press, and if you made an effort to fit the pieces together, like a jigsaw, you would get a clear picture of us, so clear that you would be unable to do a thing."

Dvajsetletna Sirka Amal Kassir, živeča v Ameriki, je del svojega otroštva preživela v Siriji. Danes ob performansih slam poezije med drugim naslavlja tudi tematiko sirske vojne. Poslušali bomo njeno pesem, naslovljeno Sirija, napisano leta 2012.

//Posnetek pesmi se nahaja v posnetku oddaje.//

Prisluhnimo še drugačni, tradicionalnejši poetiki Faraja Bayrakdarja, starejšega avtorja, rojenega leta 1957 v vasi ob Homsu, ki je bil zaradi režima od leta 1987 do leta 2000 zaprt, danes pa živi na Švedskem.

"Tashriqa: Prayer for Homs

I will go to Homs shortly // I will enter it safely, protected by its people and my faith in them. // For almost twenty years, almost absence, obsession, delusion. // For twenty years, abandoned at its crossroads, the guards overwhelmed me with weapons I did not see, tore at me with weapons I did not see. // But I will come to the city any way she accepts me. Won't even a few herbs, spices, buy me a welcome? // I will come to the city even as a refugee, if the meaning of »refuge« has changed, deleted from the old dictionairy. // But how could I create a dictionairy of Homs, when I have no imam whose prayers could remove my doubt? // Though I have a God to whom I recite His verses privately until dawn reveals the city's face, and tells us: // You are safe from whatever you say or don't say, believers and nonbelievers, all those who lit up the city's promises with candles in their fingers so it can see its tomorrow, our people.// Homs, whose mother is Syria, is above all suspicion. // I will go to Homs alone, I will come to her with love and affection. // It's Homs that baptised me and Islamised me. // It is only fitting I belong to her: a thousand loves, sorrows and a river of memories for her to recover and me to heal.// "

V prozi so začela že pred revolucijo nastajati dela, ki odkrito naslavljajo socialna, politična in verska vprašanja. Po njej se je tovrstno pisanje le še okrepilo. Takšni so romani Khalida Khalife, Samar Yazbek, Nihada Sireesa in Fadija Azzama.

Novela The Silence and the Roar Sireesa (rojenega leta 1950 v Aleppu) v kafkovski maniri spremlja zgodbo cenzuriranega pisatelja. Njegova vizija sistemske tiranije spominja na Orwella ali Huxleya. Novela, izdana leta 2004, dolgo pred sirskim revolucionarnim vznikom, zajema obdobje od sredine 80-ih let do leta 2004, ko je bila sirska družba apolitična in je bila prostor strahu ter tišine. Predrevolucionarno rjovenje (»roar«) iz naslova je rjovenje takoimenovanega »Vodje«, ki govori, množic, ki povzdigujejo govor »Vodje«, in rjovenje tistih, ki so pretepani, ker ga ne hvalijo zadosti glasno. Rjovenje doni iz radijskih in televizijskih zvočnikov po celem mestu in protagonista kot ušesni črv spremlja kamorkoli gre. Nasproti rjovenju sta postavljeni dve vrsti tišine: zapor in grob.

Pripovedovalec novele je Fathi Sheen, pisatelj, ki ga režim nadzoruje. V enem dnevu se skuša prebiti prek reke vznesenih proslavljajočih množic in režimskih plačancev, da bi lahko obiskal svojo mater, kasneje pa svojo ljubimko. Novela je nekakšna prispodoba umetnika, ki poskuša preživeti pod diktatorskim režimom, ki se mu zdi povsem absurden in surrealističen. Ukvarja se z vprašanjem iskanja mesta za ustvarjanje v razpoki med rjovenjem in tišino, pa tudi z vprašanjem, kako se izogniti faustovskim skušnjavam režima in kako se, če sploh, upirati. Eden od odgovorov za Fathija in njegovo ljubimko je spolnost, ki jo razumeta kot »obliko rjovenja v obraz tišine«. Drugi leži v smehu. Tako mati kot ljubimka v takšnem svetu preživita s pomočjo njegovega zasmehovanja tega sveta, pa tudi Fathi sam se s tem spopade z absurdno komičnostjo.

Roman Khaleda Khalife In praise of hatred je bil leta 2006 skrivoma objavljen v Damasku, kjer je izdaja zdržala štirideset dni, dokler njenega obstoja ni odkril režim. Kasneje je bil roman izdan v Libanonu in leta 2008 nominiran za mednarodno nagrado za arabsko fikcijo, sicer znano kot arabska nagrada booker. Khalifa, rojen l. 1964 v Aleppu, danes živi v Damasku. V preteklosti so mu režimski plačanci ob napadu na pogrebu umorjenega sirskega glasbenika Rabija Ghazzyja zlomili roko. Avtorjeva mednarodna prepoznavnost, ki se je s prevodom prej omenjenega romana le še povečala, mu omogoča, da bi lahko, če bi želel, Sirijo brez skrbi zapustil, a pravi, da se v tujini ne bi mogel sprostiti, saj bi ga preveč obremenjevala situacija družine in prijateljev, ki bi v Siriji ostali.

In praise of hatred je umeščen v čas sirske največje travme polpretekle zgodovine v 80-ih, ko Assadov režim ni bil v boju z vsedržavno revolucijo, ampak s kampanjo atentatov, ki jo je izvajala oborožena skupina Muslimanske bratovščine. Boj je kulminiral v že omenjenem masakru v Hami februarja leta 1982, v katerem je bilo ubitih več deset tisoč ljudi. Ti »dogodki«, kot so jih kasneje v zamolklih tonih imenovali, so okrepili poprej že delno polegla sektaška trenja. Pripovedovalka je neimenovana najmlajša članica družine samih žensk, ki živi v tradicionalni buržoaziji Aleppa. Njen glas je čustven, navzkrižen, protisloven, strasten. Njeno samozaničevanje, ki izhaja iz zavrte seksualnosti, ne more najti utehe v sekularnem svetu zunaj hišnih zidov. V šoli simpatizerji režima tajni službi »Mukhabarátu« poročajo o svojih vrstnikih, terorizirajo učitelje. Roman piše o ozračju časa in namiguje na dogodke v Hami, zaradi česar je bila njegova objava močna socialna intervencija v poprejšnjo tišino in zamolkel šepet o dotični temi. Raziskovanje travme nastavlja ogledalo travmatizirani družbi.

Roman Sarmada Fadija Azzama, novinarja, rojenega leta 1973 v Sweidi, ki od leta 2001 živi v izgnanstvu v Dubaju, sledi življenju treh druzijskih žensk, živečih v izoliranem mestecu v sirskih gorah, in se zato sprva ne zdi izrazito političen. Roman, napisan je bil leta 2011, se ne dotika aktualne politične situacije, a naslavlja kulturne mehanizme navezanosti na zemljo in pripovedovanja zgodb, običajno življenje v skupnosti Druzev. Pripoved iz vsakdanjega zaide v nekakšen magični realizem, obenem pa uspe spregovori o francoski kolonialni nadvladi in režimu stranke Baath. Svet v romanu je zamejen in navidezno nereprezentativen za celotno Sirijo, tudi zato ker Druzi sestavljajo le tri odstotke sirske populacije. A prav boji in konflikti posameznih manjšin so tisti, ki predstavljajo srž sirske politične situacije. Politična in zgodovinska dogajanja, ki se osamelemu življenju vasi zdijo zunanja, se prek nadrealističnih tehnik absorbirajo v zavest protagonistov romana, tovrstna intervencija magičnega pa išče preplet modernih sirskih in arabskih konfliktov s tradicionalnimi prepričanji geografsko odmaknjene skupnosti.

Samar Yazbek je sirska pisateljica in novinarka, rojena v Jablehu leta 1970. Če so bili njeni poprej izdani romani striktno fiktivni, je leta 2012 izdala polfiktiven, memoarski roman A Woman in the Crossfire: Diaries of the Syrian Revolution. Ker pripada bogati alavitski družini, se je je ta letu 2011, ko je začela sodelovati pri protivladnih protestih, javno odrekla. Kasneje je zaradi vse večjih prepovedi in groženj, ki ji jih je režim zaradi sodelovanja pri protestih naložil, Sirijo s svojo hčerko zapustila. Oklicana je bila za izdajalko, prejemala je smrtne grožnje, večkrat so jo obiskale tajne službe. Danes živi v Parizu.

Omenjen roman pod drobnogledom prikaže dogajanje prvih štirih mesecev revolucije, v njem pa se Yazbek dotika tako javnega kot osebnega. Prek poročil v romanu beremo o zaporih, mučenju, o užitku in bolečini v protestu, vojnem novačenju, beguncih. Yazbek ponuja pluralizem glasov; tu so osebni strahovi, pa tudi pripovedi skrivnih simpatizerjev revolucije, zaposlenega na državni televiziji, vojaka, ki se je ustrelil v nogo, da bi lahko pobegnil od pobijanja sorojakov, zgodbe aktivistov itd. Njeni zaupniki skozi svoje zgodbe razkrivajo, kako je v zgodnjih dneh revolucije režim, predvsem v obalnih regijah in okoliškemu podeželju, ki jih naseljujejo tako Suniti kot Alaviti, izrabil sektaško sovraštvo.

Pripoved v romanu je polna izjemno močnih, nazornih podob, ki niso zahtevale romaneskne domišljije, saj so vzete iz realnosti. Smrt in sovraštvo, ki ga Khalifa opisuje v svojem romanu o polpretekli zgodovini, sta ponovno vseprisotna. Nasilje in režimske manipulacije sektaštva so odprle globoke in v preteklosti poredko naslovljene rane, ki jih pisateljica popisuje iz prve roke.

Oddajo zaključujemo s še eno pesmijo mlade Amar Kassir z naslovom My grandmother's farm. Podrobneje se bomo sirski sodobni prozi posvečali v decembrskih in januarskih oddajah Tu pa tam, prvič v nedeljo 20. decembra. 

//Posnetek pesmi se nahaja v posnetku oddaje.//

 

Syrian revolutionairy "dabke"
Amal Kassir: Syria
Amal Kassir: My Grandmother's Farm

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

V branje priporočam še monumentalno Mračno plat ljubezni sirskega emigranta Rafika Schamija.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness