Jezik vas pocitraj

Jezik vas pocitraj

Oddaja
13. 10. 2019 - 12.00

Živé naj vsi naródi,

što dočekati žele dan,

che, là ch'al va i soreli,

die Welt dem alten Streit enstag!

Mennyi rab

lesz szabad,

amico, non ostile il vicino!

 

S to petjezično Zdravljico se je pretekli četrtek otvoril Slovenski slavistični kongres, jubilejni trideseti zapovrstjo, ki se je letos zgodil v Novem mestu. Potem ko je zbrane sloveniste in slovenistke, slaviste in slavistke in vse preostale udeležence, ki se ne prepoznajo v kategoričnem nasprotju moški – ženska, z zamudo nagovoril novomeški župan, sta stekla strokovni in znanstveni del kongresa, na katerih je bil govor o slovenskem jeziku in njegovih sosedih. Z zamudo, ki bi med hashtagi, ali kot nekateri bolj ali manj posrečeno imenujejo dobro staro lojtrico, ključniki, če bi se kongres proslavil na Instagramu, prav gotovo kraljevala.

Ste se kdaj vprašali, od kod izvira beseda kralj? Ne zveni podobno angleškemu king niti nemškemu könig, še manj francoskemu roi in italijanskemu re. Kdo bi si mislil, da kaka beseda zveni podobneje v madžarščini, v kateri se glasi király. Besedo kralj smo v slovenskem in veliko drugih slovanskih jezikih dobili iz imena Karla Velikega, prvega kralja, s katerim smo Slovani prišli v stik. Da pa je iz Karla nastal kralj, je bil posredi še zanimiv jezikovni mehanizem, metateza likvid ali po domače premet jezičnikov. Gre preprosto za to, da smo dovolj vztrajno zamenjevali, če hočete premetavali jezičnika r in l in iz Karla je nastal kral. Svojo današnjo obliko je kralj pridobil pred kakimi sto petdesetimi leti, ko je slovensko bohoričico postopoma nadomestila hrvaška gajica in smo začeli tudi besede, kot so kluč, pluča in Lublana, zapisovati kot ključ, pljuča in Ljubljana. Če zveni še tako zapleteno, gre dejansko za popolnoma vsakdanjo napako, ki se je dovolj dolgo ponavljala, da je naposled postala pravilo.

Da slovenisti, kateregakoli spola naj že bodo, niso samo zagrenjeni knjižni in neknjižni molji, ki si zaprti v kabinete izmišljujejo besede, s katerimi bi svetinjo slovenskega jezika ubranili pred vsem tujim in, če citiramo pradavnega slovničarja Pohlina, drhaljo, ki jezik krvari, dokazuje širok nabor dejavnosti slovenističnega jezikoslovja, tako akademskih kot zunajakademskih, ki se trudijo slovenski jezik raziskovati v vsem njegovem bitju in žitju. Razveseljuje spoznanje, da se slovensko jezikoslovje tudi v očeh laične javnosti počasi otresa stereotipne predstave zapovedovalnosti in prepovedovalnosti, iskanja vsega, kar bi v slovenskem jeziku lahko opustili in zamenjali z domačim.

In ko smo ravno pri prevzemanju, prepletanju in pretakanju med jeziki, ne gre ne omeniti verjetno najbolj obiskanega in najteže pričakovanega sklopa predavanj o pravopisu, pri katerem je bil govor o podomačenem in nepodomačenem prevzemanju besedja sosednjih jezikov in o težavah, povezanih z njima. Ste vedeli, da smo iz hrvaščine prevzeli tudi besede, kot so blagajna, dvorana, izpit, razlika in promet? Celo besedo župnik smo prevzeli iz hrvaščine. Verjetno ni nič novega, da uporabljamo italijanske besede kakor špageti in vespa, s katerimi navadno nimamo težav pri zapisu, po drugi strani pa je pri besedah pica in picerija nepodomačenega pisanja in zadreg za spoznanje več. Iz nemščine smo dalje prevzeli besede, kot so jamrati, malica, pisker, šminka in štipendija, tudi beseda tuš je prevzeta iz nemškega der Dusche, nemčizme pa v nasprotju z italijanizmi skoraj v popolnosti pišemo po glasovni podobi. In ne boste verjeli, celo iz madžarščine, ki je na našem etničnem ozemlju prisotna kakih tristo let manj kot slovenščina, smo prevzeli nekaj besed, kot so dijak, bokal, bunda – in celo beseda soba je madžarskega izvora.

Na kongresu sta s predavanjema o pravopisnem podomačevanju tujih lastnih imen nastopila tudi naša sogovornika iz prejšnje oddaje Kikokerdáče, docentka doktorica Helena Dobrovoljc o kategorizaciji prevzetih lastnih imen v luči prenove Slovenskega pravopisa ob prikazu prevzemanja imen iz hrvaščine in doktor Peter Weiss, ki se je poglobil v pravopisni pogled umeščanja nemških imen v slovenski jezikovni sistem. Ob njiju sta svoje raziskovanje predstavili tudi docentka doktorica Tina Lengar Verovnik, ki je za uvod prikazala pogled na prevzemanje ter načrtovane prenove in spremembe v posodabljajočem se pravopisu, in mlada raziskovalka asistentka Urška Vranjek Ošlak, ki se je osredinila na prevzemanje iz madžarskega jezika. Vsi štirje prihajajo z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri ZRC SAZU. V okviru slednjih dveh ustanov deluje Pravopisna komisija, katere cenjena članica je tudi peta predstavnica pravopisnih referatov Marta Kocjan Barle, ki je v nasprotju s preostalimi govorniki spregovorila o prevzemanju občnih poimenovanj, in sicer iz italijanščine. Za piko na i jedrnatemu, predvsem pa sovisnemu sklopu referatov o pisanju podomačenega izrazja je nastopil še lektor Rok Dovjak s slovenske radiotelevizije, ki je predstavil predlog nadgradnje pravopisnega poglavja o prevzemanju iz nelatiničnih pisav, pri čemer se je najbolj posvetil prevzemanju iz korejščine.

Kako pa vi zapisujete imena hrvaških mest? Bi zapisali Karlovac, Sisak, pa denimo Rijeka in Pula – ali podomačeno Karlovec, Sisek, Reka in Pulj? To so zagate, ki pestijo številne uporabnike slovenskega jezika. Docentka doktorica Helena Dobrovoljc je poleg teoretične zaslombe predstavila tudi pogled v besedilni korpus, to je nabor besedil iz slovenske publicistike, leposlovja, spleta in drugih virov, s pomočjo katerega ob uporabi še nekaj drugih besedilnih korpusov sodobno jezikoslovje danes lahko veliko laže kot nekoč raziskuje udejanjanje jezikovnih oblik in sredstev, kakršno se izkazuje v dejanski rabi. Ugotovitve iz besedilnega korpusa Gigafida, ki od letos obratuje v izboljšani in preglednejši različici, so na primer pokazale, da Slovenci imena hrvaških krajev pogosteje zapisujemo v nepodomačeni obliki, torej Karlovac, Sisak, Jasenovac, medtem ko k slovenjenju bolj težimo pri nenaselbinskih imenih, kot so Reški zaliv in Plitviška jezera. Zanimive so tudi nekatere nesistemskosti, ki nastanejo pri delnem domačenju hrvaškega zemljepisnega imenja, kot je na primer pisanje Bakarski zaliv namesto Bakrski, kot bi hrvaški Bakarski zaljev upoštevaje neobstojni polglasnik popolnoma prilagodili zakonitostim slovenskega jezika. Najbrž ni treba posebej izpostavljati, a bi vendarle kazalo poudariti, da jezikoslovci pri spremljanju življenja jezika in posodabljanju jezikovnih priročnikov še zdaleč nimajo preprostega dela. Dokler ne bodo prenovljena pravopisna pravila in uglašeno z njimi tudi pravopisni slovar, si pri razvozlavanju jezikovnih zagat lahko govorci slovenščine že zdaj s pridom pomagamo z Jezikovno svetovalnico in ePravopisom, ki tečeta na slovarskem spletišču Fran in sta vsako leto bogatejša za nove slovarske iztočnice ter dopolnjujoče jih jezikovne nasvete.

Poglejmo zdaj še na malo manj predpisovalno in bolj popisovalno stran jezikoslovja. Na slavističnem kongresu je bil govor tudi o kočevarščini oziroma kočevski nemščini, ki jo pri šolski obravnavi govorov slovenskih zgodovinskih dežel zaradi neslovenskosti pogosto zaobhajamo. Že Janez Vajkard Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske o Kočevarjih zapisal: »Njihov jezik je prav starinski in ima stare nemške besede, Kočevarji Nemce razumejo, Nemci pa njih ne.« Še v 19. stoletju naj bi na južnem Slovenskem živelo približno 23 do 26 tisoč Kočevarjev, do predvečera druge svetovne vojne pa samo še kakih petnajst tisoč. Sledove kočevskih Nemcev je do današnjega dne skoraj docela izbrisalo kolesje zgodovine. Njihovega 600-letnega nasledstva na Kočevskem je bilo konec na pragu druge svetovne vojne, ko je okupator prisilno preselil 95 odstotkov kočevskonemškega življa, večidel v kraje Spodnjega Posavja. Najštevilnejši se nikoli več niso vrnili k svojim domovom. K temu so v določenem obsegu pripomogli tudi nemški uradniki, ki so mlade sorojake navduševali za nacistično ideologijo in preselitev, a ne gre izpustiti dejstva, da so se številni pridružili tudi narodnoosvobodilnemu boju. Vendarle pa jim niso bile nič kaj naklonjene povojne oblasti, ki so rabo nemškega oziroma kočevarskega jezika prepovedale, učitelje in druge uslužbence pa odpustile. Dobršen del Kočevskega je po vojni postal bela lisa na zemljevidu, koder se je vzpostavilo t. i. zaprto območje z delovnimi taborišči, v sklopu katerih je nastalo tudi atomsko zaklonišče, v katero bi se ob napadu na Jugoslavijo zatekla slovenska republiška vlada. Kočevarska naselja so kmalu podlegla zobu časa, nekatere izmed cerkva so bile porušene, živina, ki so jo za seboj pustili nekdanji žitelji kočevskih gozdov, pa je postopoma izgladnela. Kočevarščino tako danes govori le še nekaj deset ljudi širom po svetu. Gre za arhaičen jezik s prvinami visoke nemščine, z gledišča slovnice pa kočevarski govori spadajo v bavarsko jezikovno skupino, sorodno tirolskim in koroškim nemškim narečjem. Za konec še omenimo, da se je v kočevarščini, kot so v 1970. letih ugotavljali jezikoslovci, rabilo približno za desetino besed slovenskega oziroma slovanskega izvora. 

Za konec vam v branje namenimo razmislek na Hrvaškem živeče pesnice srbskega rodu Fride Šarar, pesem Jebo vas jezik v prevodu Uroša Ferrarija Stojanovića.

 

naj slučajno komu ne

pride na misel, da bi mi govoril,

v katerem jeziku naj govorim.

kruševljanka sem.

moji babici sta se rodili in poročili

v isti vasi.

govorim v kosovsko-resavskem narečju,

ki ga je pokvarilo

življenje v beogradu.

beograjčanka sem.

na osebni izkaznici mi piše občina vračar.

petnajst let sem preživela v tem mestu.

tam živi moja marta.

moj beograjski govor diši po čarapanih.

rečanka sem.

preselila sem se na reko in rodila hrvata.

moj mož je hrvat.

pogosto govori srbsko.

najin mali sin pri kosilu zavpije "mrkva, bre!"

hrvaška mrkva je krajše kot srbska šargarepa.

v hrvaške besede sem se zaljubila

že takrat, ko sem po tv gledala smogovce.

hodila sem po hiši in pozdravljala mamo

z "bok, stara!"

jezik zame nikoli ni bil

nedotakljiv in svet.

moj jezik je topel in živ,

povsem udomačen, spi v mojem naročju.

moj jezik je moj, ne pa vaš.

oblikovalo ga je moje življenje,

moji babici, možje in sin.

jezika mi niso dale države in institucije.

niso mi ga zadale akademije.

ne določajo ga oddaljeni kanoni.

jaz sem jezik.

in govorila bom, kot se mi zahoče.

ne bojim se jezika in ne priklanjam se mu.

ljudem se jezik zdi nekaj daljnega in strašnega,

sistem, v imenu katerega so pripravljeni tudi sovražiti.

bog, ki se mu priklanjajo

nepismeni ljudje,

profesorji, pisci,

vse življenje preživeli ob branju in pisanju,

pa se jim jezik ni približal niti za korak.

po njem drezajo od daleč

kot otroci z dolgimi palicami 

po mrtvi podgani 

in mi govorijo, kako naj govorim.

moj jezik izpareva iz mojega telesa.

diši samo po meni.

in nihče mu ne bo postavljal pravil,

ki iz mene izključujejo

babici, može in otroke,

zvajajo pa ga na države in nacije.

jezik nima oblike nacije.

jaz nimam oblike nacije.

imam obliko sebe.

jezik je moj.

 

Prispevek je pripravil Uroš Ferrari Stojanović. Brala Ajda. Tehniciral Seliškar.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.