MATJAŽ MANČEK: IN VIVO vs. IN VITRO

MATJAŽ MANČEK: IN VIVO vs. IN VITRO

Mnenje, kolumna ali komentar
4. 4. 2020 - 18.00

Latinska izraza iz naslova prispevka se uporabljata v znanosti, in sicer za dva različna pristopa k preučevanju ali spočetju določenih bioloških, medicinskih, kemičnih in drugih procesov. Izraz in vivo se nanaša na postopke, izvedene z živim organizmom ali v njem, v naravnem okolju; izraz in vitro se nanaša na postopke, izvedene v umetnem okolju, zunaj živega organizma – v laboratoriju, v epruveti, v ekranu.

In točno na to spominja ta fascinantni preobrat, ta viralni blitzkrieg udar, ki je človeka v roku nekaj tednov spremenil iz družbene in družabne živali v poskusno žival, zaprto v svojo celico in pred svoj ekran. Iz svojega družbenega okolja je stlačen v epruveto. Vloge so se zamenjale.

Spretno nas je ukanil tale novi virus: kot poskusna opica, ki pretenta in zaklene svojega nepazljivega preučevalca v laboratorij in se nameni veselo razsajati po svetu. In jasno, kam drugam se bo iz dolgotrajne hibernacije ta napol živa reč najprej zapodila – med folk, v lajf, na žur! Povsem razumljivo je virus sklepal, da se bo najlažje razširil po že obstoječih kanalih, po katerih nek drugi virus – virus glasbenih in drugih kulturnih prireditev – že tisočletja prevzema množice ter jih z nevidno silo spravlja v zanosna stanja duha in zavesti. Pa ni šlo tako zlahka.

Akterji v sferi glasbenih dogodkov so se zelo hitro zavedeli resnosti situacije in odgovorno začeli zelo zgodaj odpovedovati festivale, turneje, koncerte, konference.

V prvem tednu marca je že padel največji svetovni showcase festival South by Southwest v Austinu, dogodek, ki za večino neameriških glasbenih izvajalcev in profesionalcev pomeni vhodna vrata v ameriško sceno. Po tem so padli vsi aprilski festivali in konference, padla je indie meka Coachella, zares pa se je zatreslo in vrglo senco na poletje, ko je odpoved oznanil Glastonbury. To je spodbudilo druščino evropskih poletnih festivalov – med njimi Roskilde, Exit, Primavero, tolminski Metaldays in še 60 drugih – da je podpisala in objavila deklaracijo Festivals Stand United Across Europe, s katero sporočajo, da jemljejo situacijo zelo resno, da se zavedajo odgovornosti, da pa delajo na tem, da bodo dogodke izvedli. Barcelonska Primavera je prejšnji teden že najavila prestavitev. Pomlad je popolnoma pobralo, nad poletjem pa visi senca. 

Live glasbeni sektor je bil prvi družbenoekonomski sektor, ki se je ustavil praktično čez noč – če odmislimo turizem, ki ga je skoraj razpolovila že prizemljenost Kitajcev v januarju in februarju. Ne samo očitne žrtve – glasbeni izvajalci na eni in organizatorji koncertov ter festivalov na drugi strani –, čez noč so brez dela in dohodkov ostale nepregledne množice roadijev, odrskih delavcev, tehničnega osebja, dobaviteljev tehnične opreme, produkcijskih firm, šoferjev, agentov, menedžerjev, klubov, pubov, dvoran, aren – širok in raznovrsten spekter ustvarjalnih in poklicnih profilov ter podjetij, katerih dohodki so popolnoma ali v pretežni meri odvisni od takih ali drugačnih glasbenih prireditev z živo publiko.

Ta sektor je žilav, vajen dela v nehvaležnih, celo ekstremnih pogojih in pripravljen na marsikaj. Vendar se na to, da mu bo kdo čez noč ukinil publiko, ni mogel pripraviti. Kljub šoku pa so se zelo hitro organizirale interesne skupine in organizacije in strnjeno začele delati na vseh nivojih – od artikuliranega pritiska na odločevalske strukture do novih iznajdb in iniciativ za monetizacijo glasbene ustvarjalnosti. Zelo hitro se je recimo povezal in v jasno artikulirano peticijo zahteve strnil hrvaški sektor producentov ter dobaviteljev tehnične opreme in drugih tehničnih storitev, vezanih na dogodkovno industrijo.

Na nivoju posameznih držav Zahodne Evrope in na evropski ravni so združenja dvoran, festivalska združenja, združenja glasbenih menedžerjev in druga interesna združenja dosegla že veliko. Rezultati se kažejo v spodobnih vsotah in primernih ukrepih, ki jih posamezni državni, pa tudi mestni proračuni namenjajo za zavarovanje kulturnega sektorja. Nekaj številk: Nemčija bo za kreativne in kulturne industrije menda namenila 50 milijard evrov. Mesto Berlin je te dni bliskovito objavilo razpis za 500 milijonov za umetnike in freelancerje, premostitvene subvencije ter posojila v višini od pet do petnajst tisoč evrov pa se že nakazujejo na račune tistih, ki so se prijavili. Podobne, sicer manjše pakete so že pripravili in objavili na Norveškem, Švedskem, v Švici, na Nizozemskem.

V Nemčiji je glasbenim avtorjem priskočila na pomoč njihova kolektivna organizacija GEMA. 40 milijonov vreden krizni fond bo na voljo njihovim članom. Nisem zasledil, da bi o čem podobnem razmišljal naš SAZAS. Tudi na drugih nivojih domačega glasbenega sektorja aktivacija akterjev ni podobna niti šibkemu odmevu zgoraj opisanih dobrih praks kriznega reagiranja. Reprezentativnih združenj koncertnih organizatorjev, klubov, dvoran, festivalov ni, glasbeni menedžmenti komajda obstajajo, kaj šele da bi imeli združenje, za varovanje interesov avtorjev in izvajalcev pa naj bi skrbela SAZAS in IPF. Virus pri nas ne bo imel težkega dela razhajkati še to, kar obstaja.

Pa da se vrnemo na globalno raven in širši kontekst – ta mega vrtinec nam med drugim dopoveduje, da je treba paziti lokalno, a še kako spremljati globalno. Ustvarjanje, izvajanje in doživljanje glasbe, ki je od samega začetka v osnovi živ fenomen in se odvija v živo, kjer se poleg slišnega in vidnega odvija ter doživlja še cel spekter težje otipljivih in opredeljivih procesov, je čez noč praktično izginilo. Popolnoma se je moralo umakniti v umetne, konzervirane formate takšnih ali drugačnih posnetkov in v bolj manj kot bolj posrečene nadomestke živih nastopov prek vmesnikov – ekranov.

In vivo – v živo se je torej prelevilo v in vitro – v steklu. Virus je nas z našo glasbo vred stlačil v epruveto. Ne rečem, da se z epruveto ne da početi marsikaj. Po spletu že mrgoli novih zamisli, možnosti, konceptov, kako prek live streaminga čim bolj približati izkušnjo koncerta v živo ter kako omogočiti monetizacijo, ki bo nastopajočim zagotovila nek prihodek. Vendar se procesom, ki potekajo prek interneta, ne reče virtualni zgolj slučajno. In še manj je slučajno, da beseda virtualno opisuje nekaj, kar je skoraj, nekaj, kar deluje, kot da je, a ni povsem. In nikoli skoraj ne bo To. Zato se človek ne bo zadovoljil z epruveto in zato se bo moral vrniti v svoj naravni modus družabnega bitja, ki mora v živo na koncerte, ki mora pred odre, pod prhe kapljičnega znoja, ki mora v živo trčiti s pivom, pa magari s Corono.

Zato se bo ta konora (zavesten zatipk) situacija slejkoprej zagotovo spravila v normalo. Ne bo se vrnila v normalo, da se ne bomo narobe razumeli. Prestavila se bo v novo, apdejtano normalo, v kateri se bo format živega glasbenega dogajanja in vseh povezanih procesov moral prilagoditi. Kako, pa bomo še videli. Ali kot pravijo pri britanski reviji The Quietus v uvodu v pregled najboljših aktualnih izidov:  Things might be really, really shit, but there's always music!

 

Komentiral je Matjaž Manček

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness