MIHA ZADNIKAR: PRAZNIČNA PREMIŠLJANJA

MIHA ZADNIKAR: PRAZNIČNA PREMIŠLJANJA

Mnenje, kolumna ali komentar
27. 4. 2020 - 18.00

Ko so leta 1991 državni praznik dan Osvobodilne fronte preimenovali v dan upora proti okupatorju, so bile na delu združene konservativne (češ: »šlo je samo za maskirano revolucijo«) in liberalne cenzorske sile; prve revizionistične, slednje pa pač kot vedno preveč vase zaverovane, da bi sploh vedele, kaj izjavljajo oziroma kaj korigirajo. Seveda se je 27. aprila 1941 začel odpor, ne kar tako nek navaden upor. Razloček je ključen. Odpor je moment, v katerem z nasprotnikom, s sovražnikom, ni več ne pogovora ne pogajanj. Za dejanja upora je sovražnik še vedno legitimen, odpor pa ni več samo navaden revolt, kakršnih je v življenju mnogo, ampak resistenca, ki zahteva celo teleologijo politične zrelosti, modrosti in vztrajnosti. Iz regionalne polpretekle zgodovine je znan tragikomičen moment, ko je aprila 1945 Vladimir Bakarić postal prvi predsednik ljudske vlade tedanje Demokratične federalne Hrvaške. Tovariš Tito je bil lahko zadovoljen, saj je vedel, da Bakarić ve, da on ve, in da je poslej v nenehnem šahu. Samo štiri osebe – poleg Tita še Aleksandar Ranković, Josip Kopinič in Stevo Krajačić – so namreč dobro vedele, da se je šel Bakarić kot komunist in visok partijski funkcionar leta 1941 pogovarjat z ustaši. Pripadnik odpora tega ne more in ne sme narediti, ker je že stopil iz okvirov navadnega uporništva.

Toliko o distinkciji upor/odpor. Oglejmo si zdaj vstajo. Eden izmed najnelagodnejših političnih občutkov v letih 2012/13 je bil objet že v sami rabi pojma vstaja. Zdi se, kakor da je bil že mišljen skoz (levo)liberalno optiko, torej površno in brez razmisleka, kar pa seveda ne pomeni, da s kaj manj politične pretkanosti in nakane. Iz zgodovine vemo, da je vstaja ireverzibilna. Kdor se odloči za vstajo, gre do konca; ko se udeležiš vstaje, ni več nobene poti nazaj. Še tako iskrena želja po spontanem odporu, ki prav zdaj tli med prebivalstvom, v teh dneh doživlja obrise stare pasti. Novi obrazi in poštenost se vnovič sortirajo po logiki, ki ustreza (levo)liberalnemu antijanšizmu. Po starem bi rekli, da zadovoljstvo z reformami in sprotnimi kozmetičnimi korekcijami premaguje vsakršno revolucionarnost. Tovariš A. je to poimenoval »priljubljena igra slovenske elite«, panoramski prelet kratkih medmrežnih izjav opeharjenega in upravičeno jeznega prebivalstva pa nam hitro pokaže večinski trend, ki sumljivo očitno poudarja, da je apolitičen, ne lev ne desen, ne moder, ne zelen, ne rdeč … da so »vsi isti, prekleta banda, samo kradejo!«; živimo, skratka, sredi obilja iracionalnosti. V takih situacijah je prebivalstvu seveda treba pustiti čas, da se politično izobrazi in izuri, a čas tudi beži in vsenaokrog seje nove površnosti. Kdor ne zaupa močnejši enotni politični potezi parlamentarne opozicije oziroma je niti ne pričakuje, takoj pogreša močnejšo antifašistično noto, kar je spričo zelo razbohotenih in hkrati zelo raznoličnih — in s tem zmuzljivih — fašizmov seveda globalna težava in pomeni kvečjemu politični problem več.

Kultura. Kultura v obdobju, ko se krepi prepričanje, da umetnost in razmišljanje nista delo. In jo vsenaokrog posiljuje dodaten vtis, da je spletna pojavnost povsem dovolj. Kultura v zgodovinskem momentu, ko kaže braniti minimum politične kulture in kulturo v kar najširšem pomenu. Kakor pri procesih gentrifikacije, vzemimo, tako je treba biti na kulturo pozoren tudi v vsakršni pričakovani množični akciji. Danes toliko bolj, ker gre za sektor, ki je bil v zadnjem desetletju in več zelo opeharjen, med nedavnimi vladnimi ukrepi in delitvami helikopterskega denarja pa je prav na repu, v precejšnji meri na socialnem dnu. Za zdaj je zapaziti spodbudne akcije s področja umetniškega performansa, toda kultura je zelo muhasta zadeva. Ravno v rečeh, ki zadevajo pluralizem, dela v teh krajih tudi usodne zgodovinske (kajpak nezavedne) napake. Med omenjeno vstajo je bila, kot se morda spomnimo, prav kultura tista, ki se je zelo hitro sprijaznila z (levo)liberalnim antijanšizmom in kulturo spremenila v politiko s človeškim obrazom, kar je sila naivno in, paradoksno, najprej škoduje prav njej. Kultura bi se morala čez noč pretvoriti v svojo alternativno sestro, ki je v teh krajih sicer avtohtona in njeni zametki sežejo tja do kulturnega plenuma Osvobodilne fronte, a je že dolga desetletja tudi izigravana ali vsaj dezintegrirana. Kakor pravijo resne teorije, je namreč alternativno kulturo pri nas že pred 35 leti začela nadomeščati civilna družba, torej prav tisto območje družbe, ki je ta hip tako zelo kaotično. Kultura pri nas povsem ravnodušno in v imenu tako nujnega pluralizma, ki pa skoz desetletja zmerom bolj postaja pluralizem po fašistoidnih merilih (legitimacija sovražnega govora kot svobode izražanja, na primer), spremlja propad svoje mlajše alternativne sestre. Težava je, seveda, v tem, da ima poleg radikalnejše politike edinole alternativna kultura orodja, ki nas od (levo)liberalnega antijanšizma lahko popeljejo k njegovi naprednejši različici. Močno orodje je že v tem, da so protesti uprizorjeni, kakor je bila, recimo, uprizorjena zasedba Metelkova septembra leta 1993. Dober teatrski moment prinese prav tisto presenečenje, ki gre lahko na roko naprednejši politični akciji in kulturi ne dopusti zaviralnih, cenzorskih momentov. Oder je na ljudski vstaji vsekakor spodaj.

A stvari nikakor niso preproste. Tako za dosego cilja kakor že v sami pretirani, torej slepi želji. Boris Vezjak je pred kratkim lucidno opozoril na enega izmed slavnih konceptov Michela Foucaulta in ga aktualiziral, kar pride zelo prav, ko smo v pričakovanju protestov, ki zadeva igro teles, bodisi uprizorjeno ali navadno. Vsakršna udeležba na protestu mora namreč upoštevati tudi telo v politiki. Tedaj se namreč rodi biopolitika. Pa sklenimo tale praznična premišljanja kar z Vezjakovim navedkom: »Tako kot imamo sfero posameznega telesa, podvrženega dresuri in postopkom disciplinizacije (tkim. anatomopolitika telesa) ter poskusa disciplinizacije kolektivnega telesa skoz postopke zakonske regulacije pretečih nevarnosti (tkim. biopolitika prebivalstva), je tudi protestniško dogajanje na ulicah predvsem ’igra’ zastavljenih teles.«

Če besno ljudstvo zastavlja svoje telo v socialnih protestih že iz razloga, ker nima več ničesar drugega, morajo tudi oblastniki zastaviti svoje telo, da bi se pred prvimi ubranili. Biopolitika teles je zdaj res videti kot tako rekoč nujni in neizbežni odgovor na telesno omejevanje v času koronavirusa, prepovedi gibanja in številnih socialnih dejavnosti.

Ne prihaja po logiki upora zoper oblast, njeno koruptivnost, avtarkijo in grožnjo demokraciji, kot zahtevek po njeni korekciji ’od spodaj’, ampak tudi kot reakcija na telesno dresuro, ki smo ji podvrženi.«

Vsekakor ni ogrožena samo demokracija, pač pa so ogroženi temelji republike, javnih reči. Tako ali tako se nikdar več ne vrnemo v normalnost, ki je, kajpada, že prej ni bilo, če sploh kdaj, ampak imamo na grbi še lokalno posebnost, torej nas privija dvojni vijak: Ideologija vladajočih nam v isti sapi, ko rada govori o nekakšni odloženi vrnitvi v normalnost in si z malikovanjem gospodarstva želi neovirane poti naprej, obenem na vsakem koraku preprečuje, da bi razprli politično polje za kakršno koli novost in kot družba po svojih močeh pripomogli k izboljšavam. Želja oblasti ostane tako nejasna, meglena. In vsakršen naprednejši antijanšizem bo navsezadnje težko dosegljiv še zaradi robatosti in plehkosti, saj se vsiljuje neznosna igra, po kateri je treba janšistično mentaliteto premagati leta 1945, ne pa leta 2020. In to s sodobno tehnologijo.

Naj živi 27. april!

 

Aktualno-politične oznake: 
Avtorji: 

facebook twitter rss

 

RŠ praznuje 51 let! Če bi radi spodbujali kakovostne radijske vsebine tudi v postabrahamski dobi, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness