To je »v̵o̵j̵n̵a̵«!

Oddaja
Anonymous
9. 4. 2020 - 18.00

Vse se začne takole, v dramatičnem sedanjiku: virus izjemno agresivno poseže v naša življenja.

Ker ga ne moremo nadzorovati, smo zastali. Vse smo ustavili, da bi lahko znova vzpostavili kontrolo. Ker so naši medčloveški stiki vektor, po katerem se širi SARS-CoV-2, smo se tem odpovedali. Okužb drugače niti ne znamo nadzorovati. Pravzaprav – ker ne znamo nadzorovati virusa, virus kontrolira nas; zaznamuje in vodi naše celotno zasebno in predvsem javno življenje. Vse se vrti le še okoli virusa, ki je prestopil dozdevni Rubikon, ki naj bi nas delil od narave, in s tem družbo poslal v črepinje. Družbo, ki se je odzvala tako, da je med posamezniki naredila prostor, iz nas pa naredila bodisi zamrznjence na vesoljski ladji bodisi bojevnike v prvih bojnih linijah.

Zavladal je strah. Najprej strah pred neznanim. Bojimo se namreč, da bomo virus prenesli na bližnje ali pa da se bomo okužili sami. Strah nas je, da bo zaradi njegovega vdora docela odpovedal zdravstveni sistem, trepetamo pred tem, kaj bo z gospodarstvom in kako bomo preživeli. Virus se torej manifestira predvsem v obliki vprašanj nadzora (oz. povrnitve nadzora) in preko strahu, brez katerega mobilizacija za vzpostavljanje kontrole ne deluje. Vsaj takšno je osnovno razumevanje in tako je nanj reagirala tudi naša nova vlada. COVID-19 skratka razume predvsem skozi metaforo vojaškega spopada.

Digresija: ta boj je seveda asimetričen – medtem ko mi branimo obstoječo družbo z zamrzovanjem svojega premikanja in delovanja, virus kot prava gverila efektivno nadzoruje celoten javni teren. Kako učinkovit je ta gverilski nadzor, pove že to, da ta v svoji foucaultovski disciplinirajoči maniri deluje tudi tam in takrat, kjer virus zares ne opreza za nami. Ker ne vemo, kje se nahaja, se moramo obnašati, kot da se nahaja povsod.

A medtem ko naj bi se mi zamrznili, se svet ni nehal vrteti. Medtem ko Slovenija pluje po puščavi vesolja, če parafraziramo prvega med ministri, se v ozadju nabira nervoza, saj vsaj največja vladna stranka meni, da ne gre le za čas obračuna s SARS-CoV-2, temveč tudi za čas in vprašanje obračuna z nekakšnimi notranjimi sovražniki. Zato marsikdo ne pristaja na metaforo zamrznitve. V luči metafore spopada se pač zavedamo, da po pristanku in odmrznitvi potnikov ne bomo pristali tam, kjer smo vzleteli. To pa kapitana in osebje te nesrečne vesoljske ladje izrazito žalosti – vsaj sodeč po toksičnih izpadih na medije s strani prve med strankami.

Ni torej nepomembno to, na kakšen način se v delovanju vlade odražata prej izpostavljeni vprašanji strahu in nadzora. Če se je zdelo, da je Janez Janša svoje mandatarstvo nastopil z užitkom, ki ga prinaša večja koncentracija kontrole zaradi epidemije, je očitno tudi, da se vlada intimno vseeno ni povsem distancirala od vprašanj strahu in lovljenja kontrole kot vzvodov za doseganje trajnejših učinkov. Vlada na primer s svojimi napadi na kritike in drugačna mnenja ter z gesli, ki jih morda najbolje povzema »Uživajte, dokler lahko«, kaže na to, da se bori za nadzor nad ljudstvom, nad demosom, in ne samo za nadzor nad COVID-19. A kaj, ko se demokracija z vsemi svojimi vzvodi tudi v času pandemije ne pusti kar tako zapreti za štiri stene do vnovičnega pristanka in izkrcanja.

Problem teh vladnih reakcij je, da – če se poslužimo še medicinske terminologije – so te preveč alergijske. Imunski odziv vlade je ponekod pretiran do te mere, da ta povzroča odvečne vnetne procese, s tem pa škodi sebi in celotni državi. Bolj kot vlada kliče na okope in razlaga, kako naj v začasnih ukrepih potrpimo, bolj očitno postaja, da resno računa tudi na to, da želi pod radarjem uveljaviti tudi nekatere trajne spremembe.

Prav patetično je, kako se SDS nenehno pritožuje nad medijsko sliko tudi v času, ko tudi po dvakrat na dan gledamo neposredne prenose referatov predstavnikov vlade, ki delujejo kot svetovno prvenstvo v mansplainingu. Vse drugačne poglede in pripombe pa jemlje kot napad in v kontraofenzivi z napadom na medije napada tudi demokratični ustroj družbe.

Zdi se, kot da so vladni predstavniki brali Lenina, ki trdi, da prav katastrofa lahko katalizira hitro družbeno transformacijo in ekonomski razvoj; ali pa Doktrino šoka Naomi Klein. A ne razumejo, da ni nič narobe, če jih zdaj kdo opozori, da to niso niti približno primerna navodila za uporabo. In niti niso primerni navigacijski pripomočki za vodenje vesoljske ladje Slovenija.

Vlada si preveč živo domišlja, da smo v vojni, le da gre tokrat pri spopadu z mediji za informacijsko fronto. V vojni pa je, kajne, treba obračunati z vsemi sovražniki, tudi notranjimi. In v vojni se je treba odrekati, kajne? Prav geslo »Uživajte, dokler lahko« je tisto, v katerem se kriva ključ do intimne in nemara dejansko nezavedne filozofije trenutne oblasti. Še najbolj tragično situacija izpade takrat, ko eksplicitno deluje tako, da že intuitivno prepoveduje vse družbene dejavnosti, ki nudijo užitek. Kao: »Če želite, se lahko sprehajate, a delajte to na asketski način. Ne hodite v parke, ne hodite po ulicah, predvsem pa ne hodite nikamor, kjer vas lahko kdorkoli vidi, če ste dobre volje. Dobra volja je v vojni neprimerna, je nespodobna. Širi virus.«

Če smo natančni, oblast brez cinizma dopusti, da se družite, a samo, če pri tem vsaj nominalno trpite. Če torej to počnete na delovnem mestu v tovarni, za tekočim trakom, lahko bivate tudi s soljudmi. Puritanstvo in mučeništvo gresta z roko v roki z industrijsko vojaško retoriko.

Zato tudi ne smete v sosednjo občino, da bi popasli čemaž ali regrat. Kao: »To se ne spodobi in če ne prenehate, bomo našli razlog, zakaj tega ne smete početi in z odlokom to tudi uveljavili.« Edini užitek, ki je ostal, je užitek v pravičniškem redu, ki eskalira v štetje napačnih registrskih tablic. Če smo torej fer in natančni – strukturirani plaisir, je tudi v vojski (in vojni) dovoljen, transgresivni jouissance, no, ta pa v času spopadov z virusom ni na mestu. Še zlasti ne v javnosti oz. izven prijavljenega prebivališča. Ker je vojna.

Problem tega pristopa pa je v tem, da seveda nismo v vojni. Prevladujočo vojaško miselnost je treba postaviti v kot. Poskrbeti moramo za razveljavitev vodilne metafore, metafore vojne. Povzročila je namreč zaprtje meja, odpravila solidarnost med evropskimi državami, s prakso vladanja z odloki poglobila demokratični deficit in tudi na ravni evropskega kontinenta še bolj podžgala srd do nebogljene, prepirljive in neuporabne EU. Da o NATU v tem kontekstu raje sploh ne izgubljamo besed.

Vojna kot metafora situacije, v kateri smo se znašli, je izgubila tudi ves analitski naboj. Več prikrije kot razkrije. Resnično ni potrebe po tem, da bi v majhnih radostih iskali vojne dobičkarje. Zato tudi vse to pogojevanje pomoči, ki se ga gre vlada v svojih zakonodajnih koronapaketih, izpade tako neokusno. Namesto da bi bili ukrepi zares enostavni in bi pomagali prebroditi krizo, koalicija raje tehta o tem, kako za vraga naj preprečijo to, da bi hišnik, ki upravniku bloka izstavlja račune kot s. p., v času epidemije dobil ne le več dela zaradi dodatnih nalog razkuževanja, temveč tudi pomoč v krizi. Ker kaj, je tako pokvarjen kot vlada in bo gotovo v svoj plitvi žep pospravil nekaj evrov preveč? Pa lepo vas prosim!

Država očitno ne razume, da če sama ne zaupa ljudem in če predvsem ne vidi, da s predvideno pomočjo samozaposlenim resnično nihče ne bo obogatel, tudi ne more pričakovati zaupanja od svojih državljanov. Ker nezaupanje do ljudi obrodi še več nezaupanja. Zato trenutna oblast tudi ne razume, da so pripombe in opozorila, s katerimi jih zasuvajo vsi, povsem normalen in legitimen, predvsem pa dobronameren pritisk, ne pa pritisk sovražnika. Tudi pikolovsko postavljanje pogojev za dostop do pomoči, zaradi katerih skoraj polovica tistih, ki to potrebujejo najbolj, (vsaj za zdaj še) ne more priti do nje, govori o tem, da je pogled skozi prizmo vojne očitno napačen pristop. Ljudje namreč nismo notranji sovražniki. In nismo v vojni.

Gotovo glede COVID-19 nihče nima kristalne krogle. Za zdaj lahko le upamo, da bomo morda že v letu in pol lahko cepili dovolj veliko prebivalcev (in, če je soditi po tigricah in levih iz bronškega ZOO-ja, tudi mačk), da bo v bogatih deželah kriza zajezena. Morda pa se bodo valovi ponavljali in bodo meje ostale zaprte več let in bodo koncerti, predstave ter festivali okrnjeni še več let. Ne vemo, sumimo le, da virus (zakaj tudi?) po svojem prihodu ne bo odšel kar tako. Z njim se bomo morali naučiti živeti in delovati. Morali se bomo prilagoditi in odložiti vojaško besedišče ter sprejeti vsaj začasno kohabitacijo.

Zato morda – za začetek – glede COVID-19 raje recimo, da smo v krizi in ne v vojni.

Smo v krizi kohabitacije zaradi novega obiskovalca v našem ekosistemu. In če je kriza vsaj ta hip primernejši označevalec, lahko tu nemudoma ponovimo še eno frazo. In sicer tisto slavno, da bo »krize konec, ko se bomo nanjo navadili«.

Nehajmo se sklicevati na sovražnika in boj, temveč raje začnimo razmišljati tudi o tem, kako lahko na novo uglasimo družbo tako, da se bo – ne glede na to, ali gre za stalno ali začasno rešitev – prilagodila na virus. Vsaj nekoliko bomo morali smanjiti doživljaj, našo krčevito željo, da imamo lahko čisto vse pod kontrolo. Poskusimo raje gledati bolj (eko)sistemsko in z razumevanjem, da so v naši družbi tudi neljudje, torej tudi bakterije, virusi in, če hočete, tudi vreme. Nanje lahko močno vplivamo, ne moremo pa jih ukrotiti.

A ker spremeniti bojevitega mišljenja le ni tako lahko, naj bo morda v uteho naslednje: če se bo virus želel obdržati v naši družbi, bo to nemara moral storiti z malo bolj prijaznimi koevolucijskimi rešitvami, skratka, sčasoma se bo skoraj gotovo moral razviti v kak manj nevaren sev. In morda – in ne pravim, da bo nujno tako – se bo potem izkazalo, da virus le ni tako absolutno zlo, da ni popoln sovražnik. Pa čeprav se ga ne da udomačiti. Seveda nihče ne pravi, naj si nehamo umivati roke in naj začnemo spet obiskovati ter objemati svoje ostarele svojce.

Morda pa si raje brez prizme besa (in užaljenosti) začnimo zamišljati, kako na novo vzpostaviti druženje na javnih dogodkih, in razmišljati o tem, ali je konec meseca še vedno treba držati zaprta vrata čisto vseh knjižnic, muzejev in galerij. Sam ne vem, kako predreti utesnjujoče mehurčke spletnih socialnih omrežij, če pa še vedno ne moremo na ulice ali v parke na predstave in otvoritve. A vseeno vem, da se ni vse sesulo v prah, in s tem, kar nam je ostalo, moramo pod novimi pogoji znova sestaviti življenje.

Do takrat pa prosim pospravimo v predal vso to vojaško retoriko, retoriko spopadov. Ker ne služi več. Nismo se zbudili v film Michaela Baya. Znašli smo se v vprašanju, kako zaradi prišleka prilagoditi svoje delovanje, da bo primerno za nadaljevanje življenja. Ne pa, kako naj v domnevnem kaosu vojne obenem iz čolna odstranimo tiste, ki se ne strinjajo z nami.

Za Krizni štab komentira Uroš Veber.

Foto: Katja Goljat.

 

Avtorji: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Dober prispevek! S pametjo in srcem.

odlično povedano

Če parafraziram nalepko v kadilnici RŠ:

Stop the spread of the desease - stop living!

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness