Zagovor ateista

Zagovor ateista

Mnenje, kolumna ali komentar
Anonymous
7. 5. 2020 - 18.00

»Nizko leta ta pamet, ki za čuti bi hotela« (Dante, Božanska komedija, »Raj«, 2, 56–57)

Zgodovina duha nam je zapustila kar nekaj literarnih pričevanj o lepoti medverskega dialoga. Na Zahodu je zagotovo najbolj znano delo o tej temi drama Gottholda Ephraima Lessinga z naslovom Modri Natan, v kateri v glavnih vlogah nastopajo muslimanski sultan Saladin, mlad pripadnik templarjev, torej krščanskih vitezov, in bogat judovski trgovec Natan. Skupaj ali vsak zase razmišljajo o svoji verski izkušnji in resničnosti le-te ter hkrati odkrivajo medsebojne povezave in sorodnosti. Goethe je o sporočilu drame dejal, da je mišljena »za vse večne čase«, s tem pa je mislil sledeče: »Naj ostane v nji izrečeno čustvo strpnosti in prizanesljivosti naciji sveto in vredno.« Omeniti velja še znamenito prispodobo o treh prstanih, s katero Natan modro odgovori na Saladinovo vprašanje o tem, katera religija je resnična. Z njo želi poudariti medsebojno sorodnost treh velikih monoteističnih religij, islama, judovstva in krščanstva. Poleg tega pa sporočilo o njihovi sorodnosti potrdi dramski zaplet z zgodbami glavnih junakov. Drama velja za mojstrski izraz razsvetljenskega razumevanja tolerance, saj hoče pokazati, da vse tri omenjene religiozne tradicije temeljijo na skupnem humanističnem temelju. Zanimivo, da je ravno ta doba, ki se je napajala pri tradiciji in vztrajala pri širokem in odprtem razumevanju različnih kultur in tradicij, ki so skozi zgodovino ustvarile evropsko dediščino naposled tudi na področju vzpostavitve človekovih pravic, v končni fazi spremenila v zagovor ateističnega humanizma (izraz, ki ga v svoji knjigi uporablja Henri de Lubac), ki samega sebe razume kot ustrezno obliko modernega razumevanja sveta in človeka in se v veliki meri odpoveduje svojim lastnim tradicijam.

Današnji čas bi v duhovnozgodovinskem smislu prej opredelili kot postrazsvetljensko dobo. Kar zadeva odnos do religije, je za naš čas v prevladujočem diskurzu načeloma značilna ali prevlada ateizma, ki je z obilno medijsko podporo deloma precej radikalno zastavljen, ali pa se išče alternativne poti vrnitve nazaj k religioznim tradicijam znotraj bolj ali manj politično vplivnih interesnih skupin. Tukaj mislim tako na tradicionalno religiozno strukturo, ki jo tvorijo na primer uradne cerkve ali skupnosti, kot na sodobnejše pristope posameznikov ali skupin, ki jih druži kritika ateističnega pogleda na svet. Celo filozofi, ki bi jim prej pripisali ateistično ozadje, se zadnje čase vračajo k spoštovanju religiozne tradicije. Nesporni zmagovalec v tem smislu je Slavoj Žižek, ki zagovarja ateistično krščanstvo.

Če bi torej Lessing danes pisal omenjeno dramo, bi se moral tako ali drugače soočiti s pojavom ateizma, za katerega menim, da ga sicer še vedno lahko dojemamo bodisi kot nadaljevanje in posledično tudi radikalizacijo ali pa tudi, sicer manj pogosto, kot odklon od izvorne razsvetljenske paradigme. Lahko pa se z njim soočimo tudi drugače oziroma tako, da ga vpnemo nazaj v obnebje razsvetljenske ideje o strpnosti in medsebojnem sprejemanju, o kateri je govoril Goethe. Hkrati pa, kot bom poskušal pokazati, s tem obudimo razumevanje ateizma, ki je starejše od samega razsvetljenstva. Fenomen ateizma namreč ni nov, ima pa danes drugačno vlogo.

Novost sodobnega ateizma je njegova politična vloga. Zagotovo obstaja že od začetka človeške duhovne zgodovine, pa vendar nikoli ni bil tako zelo splošno sprejet in hkrati tudi znanstveno utemeljen (primer Dawkinsa, Hitchensa in ostalih). Živeti v svetu brez Boga, kot lahko realno razumemo ateizem, je bilo nekoč razumljeno predvsem kot velika človekova eksistencialna preizkušnja, ne pa predvsem kot izraz političnega ali celo znanstvenega nazora. Zdi se, kot da imamo danes ateizem, nimamo pa ateistov. Naj pojasnim. Če se določen nazor razume zgolj kot skupek idej, potem je oropan vsakega obličja (Levinas) ali pa, rečeno v bolj nevtralnem jeziku, eksistenčne reference, kar pa naposled pomeni, da ga lahko napadamo z neko drugo idejo, za katero smo ali prepričani, da je resničnejša, ali pa preprosto potrjuje našo lastno izkušnjo. Seveda enako velja v obratni smeri tudi za vse vrste teizmov, torej religij v idejnem smislu, ki se jih pogosto zavrača bolj na idejni kot izkušenjski ravni. Lessing ni zaman napisal drame, v kateri nastopajo osebe v medsebojnem dialogu o življenju nasploh, še posebej pa o različnih religioznih tradicijah. Seveda gre pri vsem tem tudi za določene ideje, a nikakor ne samo zanje!

K čemur torej želim napeljati s tem malo daljšim pojasnilom v uvodnem delu, je sledeče. Kot nekdo, ki se sicer čuti pripadajočega določeni religiozni tradiciji, bi rad opozoril, da mi je bilo in mi je vedno znova dragoceno, ko se pogovarjam s tistimi, ki zase menijo, da (lahko) živijo v svetu brez Boga. Da ga preprosto ne potrebujejo za izpeljavo svojih nazorov in s tem ponavljajo za še enim razsvetljenskim predstavnikom Laplaceom. Ob tem ugotavljam, da pravzaprav nikoli ne gre zgolj za gole nazore, torej za ideje, temveč da za temi idejami tako ali drugače, bolj ali manj poglobljeno, stojijo zgodbe konkretnih ljudi, ki se sprašujejo, ki iščejo, ki se borijo. Pri tem me spremlja, sicer neizpričan, Platonov rek, da moramo biti prijazni z vsemi ljudmi, saj ne vemo, kakšen boj bijejo v sebi.

Zadeve bi se lahko sicer lotil tudi drugače oziroma po običajni poti z opozorilom na kontekst in širino svoje lastne zgodbe. A ravno v tem vidim težavo sodobnega vase zaverovanega sveta, ki nima več toliko posluha za logiko drugega. Zastaviti svoj glas za na videz »nasprotno« stran, ki bi morala biti bolje slišana, tudi s strani verujočih, se mi zdi v trenutnih razmerah nujno. V duhu znanega zlatega pravila (prim. Mt 7,12) optimistično verjamem, da to lahko sproži tudi reakcijo z »nasprotne« strani. Moram pa priznati, da bo sledeč zagovor ateista (ne ateizma!) vseeno ostal ujet v mojo lastno zgodbo, kar pomeni, da gre za tisto, kar zmorem utemeljiti, ne pa nujno za vse, kar bi moral utemeljiti. Prispevek je torej zgolj poskus ubeseditve neke meni kot verniku izredno pomembne dimenzije ateizma.

Prepričan sem, da človek, ki živi v svetu brez Boga ali tako, kot da Boga ni, hkrati tega istega Boga tudi išče. Kako lahko trdim nekaj takega? To trdim zato, ker me v to vabi moje lastno prepričanje oziroma bolje rečeno verovanje. Kar se po navadi dogaja ali se nam vsaj zdi, da se dogaja, je sledeče: Verujoči se napram ateistu obnaša kot tisti, ki ve, da Bog je, proti tistemu, ki ve, da Boga ni. Če to uspeva na ravni golih nazorov ali idej, pa v življenju to nima neke ustrezne povezave z resničnostjo. Zakaj? Verujoči v Boga najprej veruje in v tem krepi tudi svoje vedenje najprej o svetu, nato o sebi samem, potem pa naposled tudi in predvsem o Bogu ter o njegovem odnosu do človeka. Nikoli torej ne gre za preprosto ugotovitev o obstoju Boga, ki bi bila enaka kateremu koli drugemu objektu vednosti, temveč se znotraj odnosa z Bogom, torej v veri kaže tudi smisel obstoja sveta, človeka in Boga. Če bi bil znotraj tega ateist, četudi celo samega sebe tako dojema, zgolj nekdo, ki ve, da Boga ni, za kar pa spet vemo, da ni običajna drža ateistov, a o tem več kasneje, potem bi ne imelo nikakršnega smisla verovati v Boga, ki je v odnosu s človekom, torej ne s človekom nasploh, temveč prav z vsakim izmed nas, četudi tega (še) ne vidimo. Iz tega izpeljujem sklep, da ateist v svetu resničnega vernika ne obstaja kot njegov idejni nasprotnik, temveč prej kot sopotnik na isti poti iskanja. To pa paradoksno ne razreši problema odnosa med verniki in ateisti, temveč ga še bolj zaostri.

Kako namreč pojasniti protislovje, da smo z nekom na isti plovbi po istem morju, a hkrati z njim nismo na isti ladji? Mislim, da se prepogosto zagreši napako, da začnemo z medsebojnim primerjanjem ladij, kot da bi tudi v duhovnem svetu, tako kot v fizičnem, veljalo, da nas večja, hitrejša in zmogljivejša ladja hitreje pripelje na cilj. Če še za trenutek ostanem pri izbrani prispodobi, potem bi morali pravzaprav začeti pri tem, da vsi nekako plovemo po skupnem morju. To ne pomeni, da je kar naenkrat vseeno, v čem in predvsem kako plujemo, ampak predvsem to, da se ne ubadamo z medsebojnimi razlikami, temveč z našim skupnim izhodiščem ali temeljem. Iz tega sledi, da razlika, ki obstaja med verujočim in ateistom, ni izvorna danost, ampak posledica razvoja, ki iz nje izhaja. Drugače povedano in ustrezno poanti pričujočega prispevka: Razlika med vernikom in ateistom ni stvar njune človeškosti, temveč ideološkosti. Jasno je, da si različno razlagamo nastanek sveta in človeka in vlogo Boga pri tem, a kljub temu oboji, pri tem vztrajam, ostajamo iskalci smisla. Ateizem nikakor ni brezsmiselno početje. Brezsmiselno bi bilo ravno, če bi iskreno verujoči trdil kaj takega. Če se še enkrat vrnem k izbrani prispodobi, je plovba po morju temeljno stanje, ki mu ne moremo ubežati ne verujoči ne ateisti, in zaman se prerekamo o načinih plovbe ali celo o vrstah plovil. Kaj nam torej preostane?

Morda se bo komu zdelo pikolovsko, a edina prava razlika med teisti in ateisti je v rezultatih plovbe. Prepričanje, da je to odvisno zgolj in samo od vrste plovila (nazorska ali verska opredelitev) ali načina plovbe (sposobnosti, karakter ipd.), ne da bi upoštevali naravne danosti, kot je recimo vreme, ki nas vse na nek način zadeva, je popolnoma zgrešeno početje. Nekdo lahko v mirnem morju stoji, drugi pa lahko uspešno kljubuje viharju. S tem sedaj pridemo do ključne opredelitve. Edino oseba, ki se uspe (z)najti v raznolikih razmerah, je uspešna ne glede na vrsto plovila, način plovbe in spreminjajoče se vremenske razmere. To je oseba, ki ji je resnično mar, da bi našla svojo pot v življenju. Seveda se lahko poslužuje preizkušenih receptov, predvsem kar zadeva način plovbe, a še vedno ostaja pred enako nalogo, in sicer odkriti svoje lastno mojstrstvo plovbe. Podobno velja v duhovnem življenju. Ni torej tako zelo pomembno, ali smo trenutno na ladji tistih, ki verujejo v osebnega Boga ali ne, pomembno je in bo, ali bomo uspeli priti do temeljne resnice o samem sebi. Večina se veliko ukvarja z vrstami ladij, z medsebojnim primerjanjem, celo s tekmovanji in podobno, malokdo pa uspe ugotoviti, da je precej bolj pomembno to, da bomo na naši plovbi zares uspešni. To seveda ne pomeni golega uspeha v tekmovalnem in primerjalnem smislu, ampak v tem, da najdemo tisti mir v življenju, ki ga nobena zunanja prepreka osebne ali objektivne narave ne more premagati. Kaj to sedaj pomeni za odnos verujočih do ateistov?

Če so ateisti po novem plovci v istem morju, potem nas bi moralo bolj kot njihov nazor zanimati to, če so pri tej plovbi uspešni. Ali jih prepoznam v njihovem nemiru, kajti z vidika verujočega je to tisto občutje, ki bi ga moral nujno zaznati, če sploh želim določenemu ateistu dobro. Če pa tega ne želim, se bom raje ukvarjal z njegovo zunanjo podobo, z njegovim načinom življenja, z njegovimi idejami in navadami, celo z njegovo službo in družino. Torej s povsem intimnimi dejanji človeka, ki mi kot drobci razbitega stekla ne morejo nikoli, ampak res nikoli, povedati ničesar o lepoti stekla celotne podobe. Zgoraj sem omenil, da običajne drže ateista ne razumem kot prepričanja, da Bog ne obstaja, ampak prej kot precej realno oceno glede na stanje sveta in človeka (tudi in pogosto predvsem verujočega), da obstoj Boga v takih razmerah pač ni smiseln in mogoč. Osebno sem doživel ugovore ateistov, ki so se nanašali na te ali one tragedije in neumnosti človeške zgodovine, kulture in religije, s katerimi sem se sam tudi v veliki meri strinjal. Nikoli pa nisem doživel, da bi mi kateri od ateistov odgovoril (čeprav je to tudi mogoče), da ne želi verovati v Boga. Prej bi veljalo reči, da ne more verovati in si želi drugačnega smisla vsega bivanja. Zato bi iz tega izpeljal sledeči sklep: če bi bilo na svetu več smisla, torej v besednjaku verujočih, več božje luči, potem bi bilo tudi manj ateistov. Od uspešne plovbe je odvisna plovba nasploh. Če pa samo plujemo varno skriti v svoje ogromne in težke ladje, ki pa se izredno počasi premikajo, ne vidimo pa niti najbolj ubogih in razbitih čolnov okoli nas, potem naše početje ne bo v ničemer vplivalo na uspešnost plovbe nas vseh. Ne smemo namreč pozabiti, da iskanje samega sebe vedno nujno vključuje tudi druge, in sicer v obliki sprejemanja ali nudenja pomoči.

Za konec bi se rad ustavil pri aktualnem primeru, ki smo ga spremljali v zadnjih dneh v medijih in kaže na nek splošen odnos do drugače mislečih. Če je nek strokovnjak, v tem primeru je šlo za zelo uspešnega zdravnika, osebno naklonjen ateizmu, je odziv množice, verjetno po večini verujočih, tak, da izraža tisto najbolj nizkotno logiko poniževanja zaradi nestrinjanja s stališči te osebe. Četudi bi bila ta stališča nizkotna, pa v tem primeru niso bila, bi od verujočih pričakovali kvečjemu razmislek o lastnem delovanju, ki bi ohranil tisto najbolj dragoceno, kar lahko verujoči ponudimo temu svetu. Pogled ljubezni, ki v še tako blazni ideologiji prepozna človeka, ki je verjetno tudi ranjen, zagrenjen, zmeden ali pa, zakaj pa ne, preprosto nadut in samovšečen, a še vedno v istem morju skupaj z nami.

Zato je sleherni govor o toleranci med različno mislečimi in verujočimi vedno tudi preizkus tiste vere v človeštvo, ki ne pozabi na nikogar, posebej pa ne na tistega, za katerega menimo, da je v svetu brez Boga pozabil na najbolj dragocene stvari v življenju. Kaj hitro se nam lahko zgodi obratno, da smo v resnici mi tisti, ki smo za ceno lastnega napuha in občutka večvrednosti storili prav to, kar očitamo drugim. Medsebojno spoštovanje vedno predpostavlja veliko ljubezni.

Za krizni štab RŠ tokrat dr. Tadej Rifel.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.