Humanizem gulaga

Oddaja
28. 10. 2015 - 9.15

Klistir moralnih substanc tokrat pričenjamo z dvema kratkima izjavama. Najprej navajamo pasus iz rubrike Tema dneva, ki jo je Zoran Potič 21. oktobra zapisal v Delu.

“Slovenija ni povzročila begunske krize, niti je ne bo rešila, lahko pa kot dobro organizirana država s prefinjenim občutkom za človekoljubnost, in ne s postavljanjem bodeče žice, potrka na vest Evropejcev in velikih sil, da je treba oblikovati veliko humanistično zavezništvo za končanje sirske tragedije.”

Sledi izjava, ki jo je 6. oktobra v Berlinu na okrogli mizi Rezervni načrt za Evropo izrekel bivši grški finančni minister Janis Varufakis.

“Reči vam moram, ko vas takole gledam, ko vas pogledam v oči, čutim kolektivno krivdo za to, ker smo marksisti dopustili, da je levica, naša levica opustila navade humanizma v korist navade gulaga, kot to sam imenujem.”

Ob poslušanju takoj zaznamo, da izreka prežema ista gesta, ki na eno stran zidu postavlja domnevno progresivne sile humanizma, človečnost, vonj po rožicah, suverenost ljudstva, demokracijo itd., na prekleto stran pa brutalno zatiranje človeka po stvoru, despotizem policijske države in vojske,  gulage in spake - kratkomalo tisto, kar humanisti  povzemajo z izrazi zlo, nasilje, totalitarizem. Med kičem idealnega sveta in umazanostjo gulaga naj bi po domnevah moralnih filistrov tekla nepremostljiva meja, ki se v zadnji instanci zadnje čase zvede na razločevanja med človeškim in nečloveškim. A kaj bolj določa domnevo moralnega filistra kot to, da vsakič ustreli v prazno!

Njihovi dobronamerni ozkoglednosti lahko namreč brez sarkastičnega zadaha, a ob skoraj žveplenem in vedno dobrodošlem cinizmu zastavimo naslednje vprašanje: “Mar se niso tudi stalinisti razglašali za humaniste? Sta gulag in humanizem res ločeni entiteti ali pa ju druži komplementarno razmerje - je bil Stalin v bistvu humanist?” Lahko nadaljujemo in navedemo, da so se po drugi svetovni vojni pojavile trditve, à la: “Mussolini pa le vendarle ni bil tako slab. Rasistični zakoni so produkt Hitlerjeve prisile. Namreč … kako bi lahko sam od sebe … za njim se vendarle vleče dolga tradicija italijanskega humanizma!” Sam bi trdil, da ne gre za izključujoč odnos, temveč da sta tako ena kot druga morija možni zgolj na ozadju istega humanizma, ki v trenutnem stanju nereflektiranosti predstavlja moralno sidrišče levih sil.

Če premešamo elemente in ohranimo logiko in ločnico razumemo kot bodečo žico, humaniste nadomestimo s klenimi evropskimi državljani, ki jih je strah za svojo varnost, sile gulaga pa z nečloveškimi hordami muslimanov, ki bi v primeru prestopa ograde umirjeno idilo zapackale z rezanjem glav, posiljevanjem otrok in - Bog ne daj! - uničevanjem slovenske kulture. Kar naenkrat humanist postane tisti, ki zavoljo ohranitve svoje tako imenovane človeškosti napeljuje bodečo žico in v razne verzije gulaga trpa domnevno grozečo mu monstruzoznost. Kako to, da to stori istočasno s pridigo o človeku z velikim Č?

Ker je bitje, ki si lastnini tako imenovano “človeškost”, omogočeno zgolj prek podvojitve v liku spačka. “Človek”, ki ni nediskriminatorno poimenovan kot učinek družbene organizacije življenja, temveč izključno kot moralna metafora, zvezana z nenasiljem, implicira ne-človeka, spako, pošast, ki jo je zavoljo njene krvoločnosti treba čimprej in čimbolj učinkovito odišaviti z izpušnim plinom. Eno ne gre brez drugega in z njima gre tudi meja, ki na eno stran postavlja absolutno dobroto, človekoljubje in mir, na drugo stran barbarizem in nasilje. Ob tem ta, ki se ima za človeškega in mejo dejansko postavlja, spregleda, da je sama postavitev ločitve, ki domnevno nasilje vzdržuje v zunanjosti, v celoti nasilno dejanje. Če nasilja, ki ga izvaja, ne spregleda, v njegovih očeh tako ali tako prejme legitimnost, saj zanj predstavlja poslednjo obrambno linijo humanistične trdnjave pred vpadom iracionalnega barbarstva. Posledično človečnost tako rekoč nujno - in v nasprotju z željami po obujanju Človeka - hodi z roko v roki z razčlovečenjem; stalinist ali fašist pa lahko postane zgolj pristen humanist oziroma tisti, ki mistificira lastno nasilje in na eno stran postavlja predpostavko idealnega reda, ki ga je seveda treba braniti pred naključnim vdorom sil mrakobnega vnanjega. Priznal in se zavedal, da striktno napada, verjetno ne bo nikoli.

Zgolj če je nasilje v zadnji instanci zvedeno na humanistični koncept obrambe pred nasiljem - kar se ironično dogodi ravno s konceptualizacijami, kot je arendtovska delitev na oblast in nasilje -, se lahko razvije v oblike dominacije, ki jim z njihovimi lastnimi pogoji nastanka oporekata avtorja začetnih izjav. Kaj iz te protislovnosti sledi za vrednost samih izjav, pa je cenjenima in bistrima poslušalcu in poslušalki nedvomno jasno.

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

ta rubrika je v kurcu. avtor se sploh ne potrudi, da bi tekste spisal radiofonično, temveč raje opleta z visokozvenečimi besedami in ploska svoji nadpovprečni inteligenci. kaj ti bo bralcu in poslušalcu prijazen in razumljiv tekst, če lahko ob naslovljenčevemu nerazumevanju čestitaš svoji superiornosti? fifi, ti si drek od dreka. pa še ultra-bedne fore imaš: "Ker menim da je humanizem gej, ta rubrika seks, njen avtor pa za crknit lep." spizdi z radia, po hitrem postopku - čez balkon. naredi svetu to uslugo, rotim te.

fifi ima oboževalca @MAXIMILIEN :3

Če lahko kaj potegnem iz članka, lahko rečem predvsem, da besede kot Človek, humanizem, človečnost ne označujejo tistega, za kar se pretvarjamo da označujejo. So le še ogrodje za trenutek postavljanja lastne moralične superiornosti. Zato jih lahko uporabljamo zamenljivo. Edini namen jim je, da subjekta izjavljanja ločijo od tistega na nasprotni strani reke, kar nam daje izgovor da ga pobijemo, kot pravi Pascal. Metaforično seveda. Teoretična obravnava dobi močno dozo samopašne pravičnosti. Performativ, ki v naši predstavi vzpostavi našo človečnost naproti tuji barbarskosti, se zgodi pred utemeljitvijo naše trditve. Tako Fašist kot Stalinist označujeta druge po potrebi za monstrume in sebe za humanista. Kar ni nenavadno, če upoštevamo egocentričnost, ki izhaja iz samega koncepta humanizma. Mi kot pravi predstavniki Človeka vemo, kaj je prav in kdo je slab. Pravičnost pa je le puščica, ki leti v smer odvisno od tistega, ki jo poseduje.

Janša: Ograja ki brani svobodo.
Če rabimo še kak dokaz o popolni arbitrarnosti označencev, ga imamo tukaj.

lol

owow, fifi ima res oboževalca! :3 epic

Avtofelacija par exellence, ta rubrika bo očitno postala spomenik nereflektiranemu cinizmu. Stalin linija za kritiko aktualne levice, a res ne gre bolje?

Mediocre...

Hmm, vsakič, ko na fb delim članek iz te rubrike, hip za tem pod njim vidim komentar Nike. Naključje?

P.S.: Fifi očitno lahko pričakuje serijsko obmetavanje z moralnimi fekalijami. Pri tem pogumnem izpostavljanju mu lahko le izrečem polno podporo!

Ma Fifi je morda res drek, toda fekaliji sta dobri.

"Če premešamo elemente in ohranimo logiko in ločnico razumemo kot bodečo žico, humaniste nadomestimo s klenimi evropskimi državljani, ki jih je strah za svojo varnost, sile gulaga pa z nečloveškimi hordami muslimanov, ki bi v primeru prestopa ograde umirjeno idilo zapackale z rezanjem glav, posiljevanjem otrok in - Bog ne daj! - uničevanjem slovenske kulture."

1. Strah pred nasiljem, paranoja vs. dejansko nasilje (v različnih oblikah).
2. Pripisovanje neke lastnosti celotni množici ljudi na podlagi nekega "skupnega elementa" vs. konkretni posamezniki.

Ne pravim, da kritika (naivnega) humanizma ni smiselna, pravim samo, da bi bilo smiselno tudi razmisliti o razlikah, ki sem jih izpostavila. Zdi se mi namreč, da na določenih mestih avtor prehitro izpelje neke zaključke, hipotetične primere, ne da bi upošteval neke pomembne razlike ali vsaj pojasnil, zakaj jih ni smiselno upoštevati (torej nakazal, da se zaveda neke problematičnosti). Citirane vrstice bi že lahko bile primer takšne (pre)hitre izpeljave.

Če je Fifi drek, potem je nujno imeti koprofilijo.

1. Res je, med de facto nasiljem in strahom pred njim obstaja očitna različnost, vendar pa prispevek stoji predvsem na ravni preučevanja izjav, logike, ki stoji za njimi in semantičnih implikacij, ki iz nje izhajajo, zato ta razlika za članek ni pretirano pomembna. Po drugi strani sem hotel pokazati (če ni to celo point celotnega prispevka), da je tovrstno "dejansko nasilje" lahko izbruhne zgolj v družbi "strahu pred nasiljem", ki je vsebovan v iluzorno nenasilnih pojmih ala Človek. Če ta oblika nasilja iz strahu, ki je njen pogoj postane dejanska in kje dejanska postane, je bolj vprašanje tega "kdo" trenutno vlada. Levica recimo res ne izvaja "dejanskega nasilja" temveč zgolj straši z zgodbicami o razčlovečenju. To pa zato, ker več kot tovrstnih ntokiad v kontekstu trenutnih hierarhij, pač ni zmožna, kar pa ne pomeni, da je logika prek katere se vzpostavlja, ali bolje rečeno, se poskuša vzpostaviti kot akter, zaradi manka "dejanskega nasilja" drugačna, ampak to, da je švohotna. 

2. Tistim levičarjem, ki sem jih užalil s tem, da sem jih izenačil s humanisti se opravičujem. Množici se res ne prekrivata v celoti in gotovo obstajajo levičarji, ki se izognejo humanističnemu žlobudranju. S tega vidika sta omenjena akterja res zgolj dve personi znotraj množice. A po drugi strani, težko spregledamo, da sta njuni "partikularni" izjavi, več kot zgolj dva izreka, temveč prej eksampla res vseprisotno razširjenega in prevladajočega diskurza o političnem. Ko govorimo o ne-prekrivanju, govorimo o redkih izjemah, ki potrjujejo pravilo. V tem oziru mislim, da posplošitev ni bila napačna. 

Mislim, da tukaj nisem dovolj jasno povezala posameznega člena z akterji. Medtem ko gre pri "levičarskem diskurzu" vendarle za odzivanje na posamezne primere (zaenkrat še) verbalnega nasilja, torej nasilja, ki se je že manifestiralo, pa "nasprotna stran" svoje odzive upravičuje z vnaprejšnjim pripisovanjem nasilnih dejanj posameznikom (kar je v bistvu obenem tudi ta odziv), in sicer na podlagi rasne, verske pripadnosti itd.

Tako da gre ravno v drugem primeru za družbo strahu pred nasiljem, paranojo, kar, kot ugotavljaš, pogosto privede do izbruhov dejanskega nasilja. In na to dejansko, že prisotno nasilje, se potem prvi odzovejo. Ne pravim, da se odzovejo smiselno, učinkovito ipd., ampak vseeno obstaja neka pomembna razlika. Tudi v tem, da se v tem primeru odzovejo na dejanja konkretnih posameznikov, v primeru, ko pa vnaprej predvidevaš, kaj bo kdo storil, je pa nemogoče govoriti o dejanjih konkretnih posameznikov, ampak gre za pripisovanje neke lastnosti celotni množici na podlagi določenega skupnega elementa. In ravno to razliko sem imela v mislih pri drugi točki - mislim, da tudi tukaj nisem bila dovolj jasna.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.