Kritika liberalnega uma

Kritika liberalnega uma

Mnenje, kolumna ali komentar
6. 1. 2016 - 9.20

Predrago poslušalstvo - za začetek bi vam, v skladu z bontonom, nadvse hvaljenim moralnim iztrebkom, zaželel srečno novo leto. Kot se novim dogodivščinam naproti pomikate vi in kot bo slaba prebava nekaterih izmed vas zagotovo poskrbela, da bo kup moralnih iztrebkov iz trenutka v trenutek postajal vse višji in žlahtnejšega vonja, v novo leto stopa tudi rubrika Moralne fekalije in s tem skrbi za delovanje kanalizacije, ki vonj pridelkov naših predragih moralistov dela vsaj približno znosen. Ob tej posebni priložnosti bom kot ponavadi vzel določen primer, obenem pa tokrat izvedel refleksijo tega, kar se v dotični rubriki sploh počne, njene metodologije.

Kjerkoli ste že preživeli novo leto, prepričan sem, da ste se, zlasti če na rojstnem listu nosite oznako ženskega spola, počutili bolje kot tisti, ki so proslavljali v Kölnu. Kot ste verjetno že seznanjeni, je na 2016. obletnico Kristusovega rojstva množica moških - bilo naj bi jih kar tisoč - po izgledu arabskega ali afriškega porekla temeljito pretipala tiste gospe in mladenke, ki so se na svojo nesrečo znašle na železniški postaji. Kar zbode v oči vsakega pravovernega desničarja, je seveda to, da so bili barabini arabskega porekla. In iskreno rečeno, ne vemo, zakaj bi množica tistih, ki so napadom podlegli, o tem lagala. A tega ne govorim zato, da bi upravičil desničarsko besnenje in resentiment, katerega kolesje se je z dogodkom nedvomno že pognalo v gibanje.

Pokazal bi rad na dva tipa izjav, s katerimi je obrazložen dogodek - tistega, ki ga sam označujem kot ideološkega, in tistega, ki ga razumem kot refleksijo. Namen rubrike je bil namreč vse od začetka ta, da potegne ločnico med ideološko materijo in destilatom refleksije, podobno, če ne enako črti, ki jo Althusser potegne med ideologijo in teorijo. Za začetek bi se tako rad povprašal po naslednjem: Kakšne so možne ideološke argumentacije v tem primeru ter nenazadnje, kako razumem ideologijo kot tako?

Možnosti sta vsaj dve. Prva, liberalno zanikanje, se kaže tako, da materialnost fenomenov najprej relativizira in nato za irelevantno razglasi v izjavah, kot je: “Ni potrjeno, da so bili spolni prestopniki resnično Arabci. Poleg tega - tudi če so bili, ta podatek ni pomemben, saj je človek po naravi enak človeku, neodvisno od rase, vere ali kakšne druge osebne okoliščine. Dejanja so neodvisna od položaja tistega, ki jih udejanja.” Predvsem pomembna je zadnja komponenta argumentacije, ki zavoljo politične korektnosti spregleda konkretne okoliščine in se onstran njih skliče na abstraktnega posameznika, v svojih ravnanjih neodvisnega od svoje vpetosti v specifičen družbeni milje, situacijo itd.  

Druga, kot ste verjetno pričakovali, je desničarska, ki pa nasproti vašim človekoljubnim anticipacijam pride bližje k resnici. S tem ko stalno poudarja dejstvo, da so kršilci damske intime pripadniki raznoraznih manjšin, ki so zaradi aktualne begunske problematike privilegirana tarča moralne artilerije, se namesto k abstraktnemu posamezniku liberalcev obrne h konkretnim oblikam bivanja. Ponovi gesto Carla Schmitta, ki je v okviru obravnave tako imenovanega konkretnega prava govoril o konkretnih likih dobrega družinskega očeta, skrbnega uradnika, kamerada v delovnem taborišču in ogabnega ter zločinskega Juda, s to razliko, da se njihov govor veže na konkreten lik prišleka z Bližnjega vzhoda. A kar je sila pomembno, je to, da je govor o njem atomiziran. Konkreten lik delikventa je ločen od okoliščin, ki ga delajo za konkretnega kršilca nravi in zato pride do kreacije večnega in nespremenljivega lika Arabca, po naravi nagnjenega k terorizmu nad vašim mednožjem.

Medtem ko prva - liberalna - argumentacija zanika relevanco konkretne materije dogodka, ko se sklicuje na skrito abstraktno bistvo človeka in tako onemogoča kakršno koli analizo peripetije, druga - desničarska - materijo pripozna kot obstoječo in s tem šele omogoča njeno analizo. Možnost slednje sicer takoj v naslednjem koraku zavrže z razkrojem konteksta v procesu naturalizacije konkretnega lika, v zanikanju dejstva, da lik, o katerem govori in mu je priča, predpostavlja svojo proizvodnjo, zgodovino.

Če sta bili omenjeni liniji vrženi v register ideologije, kaj je torej v tem primeru ideološkega ter kako se od nje razlikuje refleksija? Kot prvo, ideologija očitno ni napačna reprezentacija neke snovi, tančica, poveznjena čez določeno resnico, ki plava v globini, zastrti z lažno površino. Recimo, neideološka resnica ni v liberalnem generičnem bistvu človeka, ki ga zakrivajo naši predsodki o Arabcih, ni nič skritega, temveč je zgolj v obstoječih materialnih proizvodih na površini, sestavljeni iz konkretnih likov. Ideologija ni predsodek ali laž, kot predpostavljajo bebasti liberalci, temveč obstoj totalne površine materialnih fenomenov kot takih. Je določen odnos do obstoječega, na katerega desnica ves čas kaže. A če ideologija ni napačna reprezentacija skritega in če so desničarji v neposrednem odnosu do dejstvene ravni, kljub temu pa ostajajo ideološki, kaj potem ideologija sploh je in kaj refleksija?

Moj odgovor bi bil: Ideologija je napačna kavzalnost, ki privede do samonanašanja dejstva, do tavtologije. Posiljevalec je posiljevalec zato, ker je po naravi nagnjen k posiljevanju. Refleksija bi bila nasproti njej tista oblika dejavnosti, ki družbeno materijo, ki tvori površino fenomenov, vzame zares, kot v tem trenutku edino obstoječo realnost, a se ob tem izogne naturalizaciji konkretnih likov ter pokaže na vzroke, ki so sploh šele ustvarili tako te like kot nas in naša občutenja teh likov in nas samih - veselje, gnus, prijateljstvo, sovraštvo …

Za ponazoritev vzemimo dodaten primer, ki se glasi: Vodja britanskega UKIPA Nigel Farage ima grdo razvado, saj rad govori, da Romuni smrdijo, da so kratkomalo ogabni ter da jih zato nikakor noče za sosede. Romun po njegovem mnenju smrdi, ker je Romun, sam diši, ker je Nigel Farage. Refleksija bi vzela dejstvi smrdečega Romuna in dišečega Faraga zares, a bi pokazala, da prvi smrdi zato, ker verjetno izhaja iz ne pretirano privilegiranega ekonomskega položaja, ki ga sili v opravljanje slabo plačanega, težaškega in dolgotrajnega dela, iz katerega pač ne zrastejo vijolice, temveč plevel. A po drugi strani bi napravila tudi genealogijo anatomije gnusa, ki je gospoda Faraga pripeljala do tega, da si ob pogledu na Romuna maši nosnice. Sovraštvo do specifičnega vonja, v zadnji instanci tudi do iztrebkov, je ironično moralna fekalija in za vsakim moralnim gnojem stoji določen proces prebave, določena zgodovina, katere produkt je konkreten moralni čut, ki sovpada z gnusom do konkretnega lika - Romuna, cigana, posiljevalca, komunista, desničarja, fašista.  

Na enak način bi refleksija izhodiščnega primera predpostavljala, da se pokaže na resnično kavzalnost, ki je privedla do kreacije lika kölnskih razvratnežev, in po drugi strani na vzroke, ki slone za kreacijo našega zgražanja nad posilstvom, genealogijo naših moralnih občutij. Glede na poreklo kršiteljev reda si upam predpostaviti, da ne pripadajo ravno višjemu sloju, prav tako kot ta položaj ni naravna danost, temveč kot tak spet predpostavlja določen red vzrokov oziroma zgodovino. Šele ko je opravljena analiza tal, ki so rodila lik na eni strani, in odnosa, v katerega je lik vpet v razmerju do nas na drugi, se premaknemo s polja ideologije in lahko rečemo, da smo pojav resnično reflektirali.

A da je refleksija sploh mogoča, se moramo - vsemu zgražanju navkljub - odreči škiljenju, lastnemu liberalni levici, priznati obstoj določene konkretnosti in začeti kot pravoverni desničarji, kar seveda ni naša končna postaja. Pogoj za reflektirano levico je tako v tem, da začne desno, čim dlje od pozicije liberalca, ki ni nič drugega kot najbolj zabita oblika bivanja, ki spet ni naravna danost, temveč predpostavlja določen red vzrokov in zgodovino. Kakšna je ta zgodovina in zakaj so liberalci najbolj neumni ljudje pod soncem, razmislite sami. Nam je žal zmanjkalo časa.

Da vam to nalogo lahko zaupam in vam še zadnjič želim srečno novo leto, mislim Matija Jan.

 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

memeji so bedni, o fuj!

V mesecu maju je S.S. Liger odplul iz Francije na Madagaskar s šeststo Malgašani na krovu.
Malgaške častnike so strpali na krmo, medtem ko so se njihovi beli kolegi šopirili v kabinah.

Po vsem tem se naši bratje druge rase, ki jih ne grejejo ideali, ampak strašna vročina v ladijskem podpalubju, lahko zbudijo od trušča vijakov, če jih že njihova zavest in ponos ne moreta. Prepričani naj bodo, da jih bo kapitalizem večno imel za navadne "ole malote" (ljudi, ki neprijetno diše).

- Ho Ši Minh, 1. junija 1922

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness