Protigentrifikacijske krtine

ZARAGOZA

Zaragoza je znotraj najinega nabora obiskanih lokacij najmanj turistično obljudeno mesto. Oziroma najmanj obljudeno na sploh. Po več dnevih tavanja in trkanja na zarešetane vhode, za katerimi naj bi delovali avtonomni kolektivi, je Zaragoza še vedno dajala vtis mesta duhov.

Kljub vsemu sva zadnji dan po naključju našla skupino kolektivov, ki naseljujejo knjižnico Frida Kahlo. Ta funkcionira kot izmenjevalnica – za včlanitev prineseš nekaj knjig, kar ti omogoča izposojo skladiščenega gradiva za določen ali nedoločen čas. V prostorih poleg knjižnice delujejo LGBT gibanje Towanda, protimilitaristi MOC, zapatisti CARACOL, a vrata nama odpre Francho ognjemetar. Odpelje naju v kletne sobane, kjer njegove kolegice in kolegi iz povezave Os diaples da verga izdelujejo lutke za ulični nastop. Pojasnijo, da so njihova glavna aktivnost predstave s tradicionalno aragonsko glasbo in folkloro. Glavne trge Zaragoze tako zasedejo s čarovnicami, hudiči, ognjem in žongliranjem. Vsi nastopajoči so prostovoljci, ki jih je trenutno vsega skupaj okoli 50, kolektiv pa se je začel leta 1992. Z nabranim denarjem financirajo svoje dejavnosti, višek pa namenijo souporabnikom prostorov Fride Kahlo, s katerimi tudi sodelujejo pri protestih in političnih paradah.

Francho in ostali ognjemetarji naju v slogu pripovedovalcev aragonske folklore napotijo do ilegalnega radia, skritega pod lokalom, ki je pravzaprav socialni center.

Izjava.

Kot ste slišali v izjavi, Radio Topo ali Radio Krt res ni le mit - oddaja izpod lokala Via Lactea. Nastal je pred 22 leti kot ponovna obuditev predhodne ilegalne postaje Onda Border, v delovanje katere je zaradi nepriročne kombinacije kritičnosti in pomanjkanja licence posegla policija. Trenutno se radio nahaja med cono legalnega in ilegalnega, torej še vedno nima licence, a mu je dopuščeno oddajanje v javnem prostoru. Prav letos pa bo legaliziran, ker si bodo skupaj s še dvema avtonomnima zaragoškima radiema in z nefinančno podporo univerze, kupili anteno. S tem se bo tudi razširil domet njihove frekvence iz četrti na celotno mesto.

V okviru Radia Topo deluje približno 20 ljudi. Oddajajo od nedelje do petka, pri čemer imajo približno 11 programov na teden, ki so dolgi približno eno uro. Vsebine obsegajo vse od glasbenih oddaj do aktualnopolitičnih tem. Čeprav imajo med etriranjem ločeni vlogi špikerja in tehnika, so vsi radijci vključeni v vse aspekte radia, torej pisanja, špikeriranja in tehniciranja. V izjavi povejo več o vključevanju novih sodelavcev in sodelovanju s posamezniki, ki niso redni sodelavci Radia Topo. 

Izjava.

Sogovorci poudarijo, da se pri svojem delovanju povezujejo zlasti z radii iz Baskije in Katalonije. Enkrat na leto organizirajo srečanja, ki so namenjena vsebinski koordinaciji, medtem ko redneje stopajo v stik predvsem zaradi reševanja tehničnih težav.

V povezavi s tehničnimi zahtevami radijskega delovanja sva vrnjena v sfero mitološkega. V Zaragozi namreč deluje tako imenovani Virus ali Big Almendra, Velika glava, ki ga Topovci primerjajo z radijskim MacGyverjem. Virus je 60 let star tehnik, ki potuje po Španiji in pomaga pri vzpostavitvi avtonomnih radijskih postaj. Legenda pravi, da ni radia libre, ki bi nastal brez Virusa ali nekoga, ki ga je Virus učil. Da to niso zgolj zaragoške blodnje, naju je kasneje naučil pogovor z barcelonskim radijcem, ki je nemudoma začel opevati Virusovo slavo, saj je vzpostavil tudi njihovo postajo.

Izjava.

S tem so tudi zaključili intervju, ker so se odločili, da grejo nazaj v bar, iz katerega sva jih zvlekla ob začetku pogovora. Sklenili so, da se naju lahko otresejo le tako, da popijejo še tisto pivo, ki jih je ločevalo od popolne nezmožnosti komuniciranja.

BARCELONA

Če sta bili v Zaragozi problem majhnost in zaprtost, pri vstopanju v barcelonski politični prostor naletiva na razdrobljenost in neobvladljivo obširnost. Edini način, da se tekom daljšega časovnega obdobja vsaj za silo orientiraš znotraj političnega dogajanja, je razčlenitev mesta na posamezne "barrie" ali četrti. Začenjava torej z disclaimerjem – pri najini obravnavi se bova osredotočila na predstavitev dveh sosesk, El Ravala in Vallcarce, z izrazito pristranske perspektive sogovorcev, na katere sva naletela. Med prostori, ki so še posebej nujni omembe, a jih bova izpustila, sta hribovski skvot Can Masdeu, znan po uspešnem uporom proti policijskim poskusom izselitve, in četrt Gracia, ki se sicer večkrat povezuje s kolektivi iz Vallcarce.

El Raval je, podobno kot Lavapies v Madridu, znan zlasti kot multikulturna četrt. Posledično poleg demografskih analiz, ki statistično kategorizirajo lokalce v različne generacije migracijskih valov, in socialnih stanovanj z nevarno okolico, vstopajoča že pred vstopom slišiva za prostitutke, zakrite z burkami, in restavracije, kjer ženskam ne prodajo mesa, ki pa je po vsej verjetnosti tako ali tako pokvarjeno. Da pa ne bova zgolj brala iz Lonely Planeta, obiščeva lokalno knjigarno El Lokal. Več o osnovnem namenu takšnega prostora v središču četrti nama povesta Iñaki, eden izmed ustanoviteljev, in Miki, sodelavec knjigarne, ki tudi pomaga s prevodom.

Izjava.

Lokal se je začel leta 1987 kot projekt osmih posameznikov iz Ravala, ki so se v okviru kulturnega centra ali Ateneu-a ukvarjali s produkcijo in distribucijo alternativne literature, glasbe in teorije. Izdajali so revijo La Letra A in formirali agencijo za posredovanje novic, na katere se konvencionalni mediji niso osredotočali. Cilj tega kolektiva je bil odpreti samoorganizirano in samofinancirano knjigarno v jedru četrti. Njihove dejavnosti sežejo onkraj tiska - že v osemdesetih letih je Lokal sodeloval v kampanji proti obvezni vojaški službi in se uveljavil kot zbirno mesto za antimilitaristične kampanje. Snemali in distribuirali so tako imenovane antimili rock kasete, za eno od demonstracij pa so pripravili ogromno repliko Picassove Guernice. O svojih začetkih in postopnem zlitju s sosesko, Iñaki in Miki.

Izjava.

El Lokal nudi prostor in infrastrukturo, ki ju različne lokalne iniciative potrebujejo za svoje aktivnosti in kampanje. Kot primer nama sogovorca navedeta alternativno založbo Virus, ki je bila ustanovljena v El Lokalu in ga še vedno zalaga z gradivom, čeprav se je osamosvojila in ne deluje več znotraj njegovih prostorov. Poleg tega Lokal organizira ali pa sodeluje pri različnih političnih akcijah. 3 leta nazaj je v Ravalu skupina policajev do smrti pretepla in zadušila enega izmed prebivalcev četrti. Lokalna skupnost se je odzvala z masovnimi protesti, med katerimi so okupirali prazen trg in ga v spomin na žrtev policijskega nasilja preimenovali v Agoro Juan Andres. El Lokal je sodeloval pri demonstracijah in zasedbi, še vedno pa je tesno povezan s kolektivi, ki na Agori trenutno organizirajo dejavnosti kot so filmski večeri in otroške delavnice.

Še en primer, povezan s spornim delovanjem oblasti, ko se sooča s pripadniki multikulturne četrti, je bilo tako imenovanih Ravalovih 11 - aretacija in obtožba enajstih muslimanov za terorizem, brez kakršnegakoli formalnega naloga ali dokazov. Proti aretaciji so bili v Barceloni organizirani protesti, ki se od takrat ponavljajo v rednejših časovnih intervalih. Lokal tudi sicer skoraj vedno sodeluje pri različnih demonstracijah v Barceloni. Poleg same udeležbe, nudi zatočišče in pomoč ljudem, ki jih na protestih poškoduje ali preganja policija.

Najbolj aktualen boj, v katerega je Lokal trenutno vključen, je kampanja proti že večkrat omenjenim deložacijam. V njem se je izoblikovala kot nekakšna postojanka, preko katere se zbere ljudi, ki nato postavijo barikado pred stanovanjem, iz katerega skuša policija izseliti stanovalce. Izven tega organizirajo tudi srečanja za informiranje širše javnosti o problematiki deložacij in organizacijo prihodnjih akcij, ki za razliko od barikad stremijo k preventivni izboljšavi situacije. Iñaki in Miki pojasnita, da se Lokal kot referenčna točka za četrtno samoorganizacijo vzpostavi sam od sebe, zaradi zaupanja, ki so ga ljudje s časom izoblikovali do tega prostora.

Lokal skuša kljub organizaciji debat, produkciji in širjenju levih političnih teoretskih tokov ter političnih analiz, ostati odprt prostor s tem, da daje poudarek praktičnemu delovanju. Z lastno prakso hočejo pokazati učinkovitost samoorganizacije tudi tistim, ki so sprva do nje skeptični ali pa jih celo straši. Znotraj antievikcijskega gibanja se tako povežejo posamezniki in skupine zelo različnih politično-družbenih smeri – anarhisti, separatisti, neopredeljeni, stari in mladi.

Prostori El Lokala niso okupirani, temveč najeti. Denar za najemnino in financiranje svojih dejavnosti delno pridobijo z organizacijo dogodkov, delno pa s prodajo knjig, časopisov, majic in CDjev. El Lokal je odprt vsak dan od desetih do enih in od petih do devetih. Vsi sodelujoči so prostovoljci. Nekateri od njih delo opravljajo v zameno za najem prostora za lastne projekte, drugi pa preprosto zaradi zanimanja.

Na podoben način prostore najema veliko samoorganiziranih kolektivov v Barceloni, ki se navadno okličejo za Ateneu. To ime izvira izpred obdobja državljanske vojne in je označevalo centre ljudske kulture. Delovali so in še vedno delujejo na regionalni ravni, njihov cilj pa je ponudba alternativnih vsebin. Zdaj, ko skupina odpre nov samoorganiziran prostor, velikokrat uporabi to ime, v kombinaciji s področjem oziroma načinom delovanja, na primer Ateneu Libertario, Ateneu Cooperatiu, Ateneu Anarquista del Poble Sec, itd. Tak prostor v Barceloni lahko najdeš na praktično vsakem vogalu. Vendar pa prav zaradi tega Ateneu lahko večkrat predstavlja krinko za povsem depolitiziran prostor, ki ime uporablja zgolj kot vabo za alternativce. Iz tega razloga je veliko ljudi skeptičnih do tovrstnih prostorov, na primer najin naslednji sogovornik Manu iz Vallcarce, ki odpiranje Ateneu-ov označi za biznise upokojenih skvoterjev, pri čemer El Lokal vseeno izpostavi kot redko izjemo.

Manuja spoznava po naključju med obnavljanjem ponovno zasedene stavbe La Furestria, ki je bila včasih mizarska industrija v Vallcarci. Edini del, ki je še neporušen, je pritličje, medtem ko so streha in zgornje nadstropje povsem uničeni. V zadnjih letih je policija iz Furestrie že večkrat izgnala skvoterje, načrti za rušenje pa nikoli niso bili izpeljani zaradi ponovnih zasedb prostora. Celoten kompleks je v lasti Josepa Lluísa Núñeza, barcelonskega mogotca, ki ima v lasti gradbeno podjetje in hotelsko verigo, poleg tega pa je bil več kot 20 let tudi predsednik barcelonskega nogometnega kluba. Núñez ima v četrti poleg Furestrie v lasti več stavb in posesti. Je del skupine podjetnikov, ki želijo po hitrem postopku porušiti obstoječe stavbne komplekse in namesto njih zgraditi luksuzna stanovanja.

Ob sprehodu skozi četrt je mogoče opaziti več delno porušenih stanovanjskih blokov, gradbenih jam in okupiranih prostorov, spremenjenih v socialne centre. Manu in ostali skvoterji v Furestriji nama kasneje povejo, da so neporušeni bloki v večini pravzaprav bivalni skvoti. Pojasnijo, da je zasedanje prostorov v Vallcarci eden izmed glavnih načinov boja proti agresivnim gentrifikacijskim posegom. Tako se pojavljajo primeri družin, ki že deset let živijo v zasedenem stanovanju. V nekaterih redkih primerih pri občini dosežejo, da ustavi rušenje njihovih bivalnih prostorov ali pa se že zaradi pogajanj postopki zakasnijo.

Te izredne razmere je za tržno priložnost že izkoristilo podjetje, ki ga je ustanovila skrajno desna skupina. Kot storitev namreč ponujajo izpraznitev okupiranih prostorov. Manu pojasni, da to dosežejo tako, da napadejo in razbijejo naročeno lokacijo ali pa prostor poleg nje. Nato pokličejo policijo, ki oceni, da prostor ni varen za bivanje in mora biti zato nemudoma izpraznjen. Oblasti naj njihovega poslovanja še ne bi zaustavile, ker še nikoli niso poškodovali ljudi, zgolj stavbe, v katerih živijo.

V Vallcarci se je na presečišču različnih akterjev izoblikoval prostor, v katerem je meja med skvotanjem kot političnim in eksistenčnim dejanjem popolnoma zabrisana. Prebivalci in prebivalke četrti so zaradi sile razmer prisiljeni v kolektivno akcijo samoorganiziranja. Med najinim obiskom so tako v svoji soseski organizirali večdnevno zabavo s hrano, programom za otroke in koncerti. Posebej je vredno izpostaviti kooperativo POTS za zabave brez seksizma - v primeru, da se na zabavi pojavi seksističen izgred, ustavijo glasbo in človeka v prekršku izobčijo iz prizorišča. S sabo lahko vzame le skodelico s feminističnimi pozivi.

Pri skvotanju pa, zlasti v Barceloni, ne gre vedno za okupacijo iz politično progresivnih razlogov. Do zapletov pride predvsem pri bivalnih skvotih, ki jim je, kot sva omenila pri Madridu, nemogoče enoznačno opredeliti vsebino ali politično orientacijo. V Barceloni se tako večkrat pojavljajo primeri junkie skvotov, nasilja med sostanovalci in, kar je najbolj zanimivo, preprodaje okupiranih prostorov. V mestu namreč obstaja razvejan trg, na katerem je za denimo 300 evrov možno kupiti ključ do zasedenega stanovanja. Včasih se to izkaže za odlično kupčijo, večkrat kot ne pa preprodajalec ključe proda več kupcem naenkrat, ali pa oblasti novonaseljene v kratkem roku izženejo. Vseeno pa naj bi, po pričevanju skvoterjev, s katerimi sva navezala stik, sile reda in miru v glavnem posegale v delovanje socialnih centrov, torej odprtih, politično aktivnih skvotov, ne pa v primere problematičnih naseljencev, ki jih je težje nadzorovati in posledično regulirati, obenem pa za oblasti predstavljajo veliko manjši problem.

Poseg v samoorganizirane kolektive pa ne poteka izključno prek organov javnih oblasti. V Vallcarci je na frekvenci 104,5 FM brez licence deloval avtonomni radio, ki mu je etrski prostor zasedla zasebna radijska postaja. Začela je uporabljati isto frekvenco, za katero je lahko plačevala, zato sčasoma ni bilo več možno dostopati do avtonomne radijske postaje. Na podoben način prostor lokalnim prebivalcem zasedajo turisti in z njimi povezani mestni projekti. Vallcarca namreč obsega vznožje in pobočje hriba, na vrhu katerega leži znameniti Park Guell. Oviranje turistov pri navigaciji skozi četrt je zato priljubljena lokalna prostočasna dejavnost. Manu nama pove, da ima doma kar 5 tablic, ki usmerjajo do Parka Guell, in jih ob posebnih priložnostih vse hkrati obesi na smerokaze. Spet drugič znake obrne ali pa jih usmeri v kakšen skvot. Za slovo preide iz govora v prakso in nama pokaže, kako se pravilno spleza mimo kartomatov v metroju, rekoč "ne vem, če sem tu že kdaj plačal." Najin lokalni vodič nama še pomaha, nato pa za vedno izgine v labirintu javnega prevoza.

Samoorganizacijski Grand Tour po Španiji zaključujeva Živa in Svit. Prvemu delu oddaje lahko prisluhnete tu.

Tehniciral je Luka Seliškar.