Pazi drek

Pazi drek

Oddaja
22. 6. 2016 - 8.15

So-večna pot

Marsikdo med vami pozna tranzitno pot med Šiško in Rožno dolino – cesto zelo lepega imena- Večno Pot namreč. Večina vas jo pozna, če ne iz avta, pa iz pozicije bicikla ali pešpoti, ki vodi mimo ljubljanskega živalskega vrta in čez trim hosto mimo Mosteca do Kosez ozirom Zgornje Šiške. Večno pot smo že obravnavali, trim, ali bolje, sprehajalna steza ob Večni poti pa je v trenutnem iskanju drekcev izpuščena. Soočili se bomo namreč z asfaltirano stezo, ki na nasprotni, torej levi strani Večne poti teče od Rožne doline direktno do Kosez oziroma koseškega Bajerja.

No, marskikdo med vami pa ne pozna omenjene neke druge poti, saj je dovolj skrita v hosti, da se dobršen del ne vidi niti z avtomobilske ceste. Sicer je pot poznana kolesarjem in uporabnikom rolarjev in je ena najprijetnejših poti v, recimo temu, še centralni Ljubljani. Ker nima imena, jo bomo za tukajšnje namene poimenovali SO-VEČNA POT.

Če še niste vedeli, je kolesarjenje na Večni poti bojda prepovedano, zato so leta 2009 ob mnogih trudih občine tudi uredili cerka 500 metrov pločnika od ex-belgijske ambasadne rezidence do živalskega vrta. Za pot naprej, proti Šiški, Kosezam, ali bognedaj Dravljam, pa se mora kolesar dodobra pripraviti, pljuniti v roke in po kolenih, prevetriti pljuča in sčistiti sinuse, se zaletavati v korenine in penzioniste, prečkati zahtevne vzpone, tudi do naklona 20° stopinj, se izogibati kresničkarjem in otrokom, brisati švic in podobne jebe. Če še sproti kadite čik,zaradi nestabilnega terena zagotovo ne rabite otresati. A vse te muke vas odreši poznavanje takozvane SO-VEČNE poti, ki vam jo premierno predstavljamo tudi v rubriki Pazi Drek.

So-večna pot se, gledano z juga na sever, prične na skrajnem zahodnem koncu Rožnodolinske Ceste 6 in ob paralelnem potoku Glinščice. Skozinskoz prijetno asfaltirana kolesarska dvopasovnica se prične pri Domu Šoferjev, ki je spričo stroke vsaj navidez vedno prazen, razen ko tam ne pohajo lokalni mulci. Nato se nadaljuje mimo nekega prodajnega vrta, kjer imajo tudi žive koze, pa čez travnik do Biotehnične fakultete, ki leži nasproti Ljubljanskega ŽV.

Po tem SO-VEČNA pot nadaljuje svojo briljantno eleganco v hladu in senci bližnjega gozda; tu se razvije njena najlepša dimenzija – ob ne preveč prisotnem prometu, ki ga sestavljajo predvsem hodeči in študirajoči osebki, kolesarji, žabe, mopedisti in tu in tam kak skejter ali rolar, se lahko potujoči poslušalec brez nevarnosti prepušča radostim poslušanja Radia Študent, brezskrbnemu kajenju in pljuvanju v mimobežeča drevesa. Klorofil in sploh zelena barva blagodejno učinkujeta na osebek; ne glede na profil.

Pot se nato vije do ceste »Pot Roberta Blinca«, kjer je praktično edina točka, kjer mora potujoči kolesar ustaviti konja in pogledati, koliko železnih konj divja levo ter desno. Pri prečkanju teh dveh najnevarnejših metrov pa je pot do Kosez odprta; navkljub pregovorno na cesti živčnim Slovencem in še bolj sitnim Ljubljančanom, pa je treba pohvaliti tamkajšnje voznike avtov, saj na tem križišču zelo kulturno ustavijo, tako avtor, vsaj v 80-ih odstotkih. Zelo vljudno, saj v nasprotnem primeru kolesar stoji v nekakšnem pat položaju in sredi klanca, s katerim pa imajo Slovenci tako ali tako že psihološko dovolj težav.

Edina jeba z omenjano potjo je v vremenu. Ponoči brez luči nikarte tjakaj, temno je še bolj kot v Rogu in nikakor osvetljeno. Gozd in njegova visoka griva ustavijo nekaj dežja; za kake pol metra dvignjena pot pa bremza vodo, ki tod med oreng deževjem teče v potokih in tako v veliki meri prepreči hujša močvirja in poplave. Verjetna ta, čez dobršni del hoste tekoča vzpetina predstavlja mitološki element v ideologijah okoliških žab. Ki jih, ne glede na raso, spol ali politično usmerjenost, vsako leto pridno pobirajo in s tem bojda ščitijo študentje bližnje Biotehnične.

So-večna pot se v rahlem vzponu, kot ta trči na avtomobilsko Večno pot tudi konča. In s tem tudi malo magično popotovanje po najbolj zeleni kolesarski avtocesti na jugovzhodu, ki te venomer opomni, da je tam, onkraj krošenj, še vedno sivkasto sivo-siva Zelena Prestolnica.

Summa Summarum: So-večna pot, kakor smo nesrečnico poimenovali, je edina nam znana prometna pot, ki v manku drugih obstoječih elementov, ki bi padli v oko, ustvari pristen in naraven ambient; je brezplačna, blizu, in še dvopasovna zapovrh. Je pa po sredini pocahnana neprekinjena bela črta, ki prepoveduje prehitevanje, to je pa tudi bolj ali manj edini element skoraj vseobsegajočega Babilona. Na so-večni je brezskrbno vozil Biga.  
ODVIZZO

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness