Pazi drek

Pazi drek

Oddaja
5. 10. 2016 - 8.15

Cesta na Brod
 

Novo leto, nova jesen, nov oktober, novi jutranjci, nova sreda in – še eno serijsko pobiranje drekov po blagoslovljenih ljubljanskih poteh. V prvi tokratni ediciji bomo, kot se za prekarce in vobče obrobneže spodobi, začeli na obrobju, prekarno, torej v še eni od vrlih mestnih in primestnih vukojebin, kakršne imamo pravzaprav najraje. Kakci so nas vodili proti severu, onkraj bežigrajske obvoznice, koder vijuga cesta – Cesta na Brod.

Ne preveč skrivnostno poimenovanje po bližnjem selu takoj nakaže na siceršnjo ljubljansko posebnost – komaj človek pomoli svoj nos nekoliko izven šminkersko spoliranega centra, že se Ljubljana pokaže kot leglo okoli grajskega griča podrekanih vasi, pri čemer niti ni treba omenjati one dobesedne govedoreje v središču šišenske urbane kulture ob Vodnikovi. In Brod ni izjema, klasične slovenske družinske hiše, duh pristnega poželenja, bližnja obvoznica, ki polgasno hrumi v duetu z mirnim tokom Save.

Prav tam pa bi začeli naš hod po Cesti na Brod, pri Savi namreč. Ulica se namreč drži svoje funkcije, iz Ljubljane te pripelje na Brod, a tamkaj še ni izvozila svojega zadnjega metra. Pravzaprav šele tu postane res zanimiva, kajti na tej točki se metamorforizira v uličično delto, najprej ozko ovijanje omenjenih brodskih domov z mnogimi malimi slepimi ulicami pred dvorišči posameznih bajt, potlej pa se nadgradi v težko dostopno, na videz povsem neraziskano, tako rekoč džungelsko omrežje včasih komaj zaznavnih poti.

Razpokan asfalt se razgradi v pesek. Razrit pesek preraste v kolovoz. Razkopan kolovoz se včasih izgubi pod priložnostnimi kotanjami. Na eni strani prevetrena koruzna polja, med njimi nepokošeni travniki, na drugi malone neprehodna goščava, ki že napoveduje Savo. Diši po njej, umazana sladkovodna svežina, popoprana z razmočeno mivko. Tukaj kraljujejo traktorji, ribiči in mafijaši oz. ostanki njihovih poslovnih tveganj. Pa mladi protagonisti, ki jih bo tekom noči zdaj zdaj začel klati grozljivkin antagonist. Malo spominja tudi na lokacijo prvega Predatorja.

Tako ima ulica mnogo koncev, na katerih bi jo lahko začeli prehojevati, vzorčen bi bil kolovozni iztek pri t.i. Zanzibarju, polzakriti rajski plaži ob Savi z drevesnimi hiškami, mirno vodo in malim otokom sredi nje, sicer perfekten plac za raznorazne prikrite objesti od seksualnih malverzacij do občečloveških toksikacij. Vsa kulisa posebej v tem kontekstu postane na moč tvegana, posebej ko zakoračite na brodske pragozdne potke, polne blatnih mlak, sumljivih meglic in spolzkega skalovja. Prihod do obronkov civilizacije, posebej skoz tako vremensko kot zavestno temo, ni sobotni špancir čez tržnico, temveč stvar tveganja, poguma in sreče. Ter preživetvenega nagona.

A stvar postane še mikavnejša. Ko vendarle prebrodiš do Broda in pod nogami spet zatrklja dobri stari okrušen asfalt, si naenkrat v relativno nevarni vaški sredi. Hudi psi, lokalni psihotiki, incestoidna mržnja periferije do tujih vsiljivcev. Morda kak zaskrbljen občan zaradi tebe celo pokliče policijsko patruljo. Kaj si pa ti v tej hosti delal, sigurno si mamile jedel. S čimer se ta priljubljanska idila seveda ne konča.

Če preživiš še vas Brod, se Cesta na Brod oz. njeni kraki iztekajo oz. začenjajo v stiku z Brnčičevo. Tukaj pa pejsaž dokončno okrasi ultimativna zona nedomačnosti – industrijska cona, v našem primeri ježiška. Zlovešča opuščenost, vprašljiv vonj po… industriji in njenem skladiščenju, motne luči, sence neraspoznavnih objektov, nerazločno zvočenje vseokrog in prenočeno dihanje Ljubljane v anonimnem horizontu. Mislim, da je Cesta na Brod postala vrhunski naslov za umetnine ekstremnih žanrov.

Brodil in preživel je Matjaž. 

Aktualno-politične oznake: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.