Kaj se zgodi, če lokalni čudak, ki se ima za norega znanstvenika, dejansko govori resnico in z neodgovornim odkritjem postavi usodo sveta na nitko? Danes bo govora prav o taki štorijalni smeri, ki se dogaja v vizualnem romanu Steins;Gate, kjer se naduto poigravanje s časovnim popotovanjem spremeni v znanstvenofantastični triler. Glede okrepljenega ritma prihodov japonskih vizualnih romanov na Zahod je že bilo govora v recenziji »The Devil on G-String«. Trend lokaliziranja uveljavljenih klasik se sedaj pridno nadaljuje. Vizualnica, ki je bila izdana že leta 2009, je končno tudi uradno prišla na Zahod, tako na konzole, kot na PC.

Kot v knjigah s sloganom »izberi lastno pustolovščino«, v Steins;Gate na zaslonu čitaš zgodbo, ki jo s sprotnimi odločitvami usmerjaš sam. Zgodbeni liki so prisotni kot risankaste sličice in z njimi komuniciraš preko posredništva prvoosebnega glavnega junaka. Tekst se izpisuje v pogovornih balončkih in v ozadju se sliši japonska sinhronizacija. S to vrsto vživetosti je tako preseženo le strmenje v črke, poseben red avdio-vizualnosti ustvari nekaj, kar ni ne knjiga niti špil, ampak čisto samosvoja izkušnja. Zgodba se dogaja v dandanašnjem Tokiu, kjer vlogo prvoosebnega pripovedovalca prevzame ekscentrični Okabe, amaterski izumitelj in samozvani nori znanstvenik. Okabe vodi laboratorij »futurističnih naprav« v zanemarjenem dvosobnem stanovanju, kjer s hekerjem Darujem in puhloglavo prijateljico Mayuri zabija čas. Ko Okabe ravno ne blodi o svetovnih zarotah, se ukvarja z izumljanjem povečini neuporabne šare. Stvari se zapletejo, ko mu nekako uspe mikrovalovko spremeniti v časovni stroj. K sodelovanju v eksperimentu nato privabi genialno fizičarko Kurisu, ki si želi dokazati, da časovno potovanje ni mogoče. Skozi dinamiko intelektualnega rivalstva in simpatije se med njima ustvari japonska verzija razmerja med Mulderjem in Scully. Okabe skupaj s prijatelji spreminja preteklost s pošiljanjem sms-ov v preteklost, to je proces, primerno poimenovan D-mail, kar je okrajšava vzdevka »DeLorean mail«. Medtem ko k sodelovanju pri eksperimentu povleče vedno več ljudi, se njihova historična časovnica prične tragično spreminjati. Smrt junakov je na videz neizogibna in Okabe je prisiljen, da se spoprime z reševanjem zgodovine, ki jo je z vtikanjem v preteklost izmaličil do neprepoznavnosti.

Pri igranju ni za pričakovati mini iger, »quick time eventov« ali drugih zagonetk, niti pokaži & klikni elementov. Zato je težko reči, če sploh gre za dejansko videoigro. Ker ni neposredne interakcije z okoljem, se izdelek sprva zdi nekam pust. Vendar odsotnost igralnih mehanik nudi prostor za zgodbeno kompleksnost, ki je v drugih štorijalno orientiranih zvrsteh manjka. Izbire niso navidezne in stvarno spreminjajo tok dogajanja. Posvetiš se lahko edinstvenim zgodbenim linijam, ki se nato vejijo na stranske poti in vsebujejo čisto posebne dogodke in fabulne zaključke. Nebroj prostih rež za shranjevanje omogoči, da se lahko kadarkoli vrneš na določeno mesto in sprejmeš drugačno izbiro. Možen je tudi preskok čez že prebrani tekst, kar pomaga, če igraš od začetka in želiš izbrati odločitev za nek določen konec.

Deviacijo glede ostalih vizualnic je Steins;Gate vpeljal z načinom podajanja odločitev. Po navadi dosežeš konec s sprotnimi izbirami na ključnih mestih, tukaj pa je poudarek na interakciji s kompanjoni preko sms sporočil. Komu in kaj odgovoriš, se preko sistema zbranih točk prevede v preskok na njegovo narativno linijo. Ko s Kurisu debatiraš o znanstvenih zadevah, bo izbira abotnih odgovorov onemogočila sledenje njeni štoriji. Pritrjevanje obsesiji, ki jo ima Mayuri z otakujevskimi igračkami, pa te usmeri po njeni poti. Zaradi nujnega izpolnjevanja zapletenih pogojev za dosego določenih epilogov se nekatere od njih težko najde brez pomoči na spletu. Vsekakor je vredno nekajkrat lastnoročno izkusiti pripoved in videti, kam te intuicija odpelje.

Za obrnitev Steins;Gate je treba dobrih trideset ur branja, zato naj se, kdor ni vesten črkožer ali nima potrpljenja za dosti branja, tej slikovni knjigi raje ogne. Prvih nekaj ur se vleče zaradi počasnega predstavljanja protagonistov, saj se fabula z Okabejevim zbiranjem članov laboratorija postopoma postavlja na noge. Ko so vsi nastavki položeni, je vztrajanje vendarle poplačano. Dogajanje postane mineštra časovnih zank, napetih medosebnih odnosov in triler z zarotami mednarodnih razsežnosti, v katerem glavnega negativca odigrajo švicarski pospeševalci subatomskih delcev, SERN. Štorija o vzročno-posledičnih paradoksih prihaja iz tradicije zgodb o časovnih popotovanjih in je lahko velikanom sci-fi literature, kot so Wells, Heinlein in Simak, v ponos.

Znanstvena utemeljenost notranje logike dogajanja ni poneumljena in večinoma deluje legitimno, dasiravno to vključuje suhoparne lekcije o principih teoretične fizike. Kogar take zadeve zanimajo, bo užival v filozofskih dialogih o vzporednih svetovih in vprašanjih etičnosti manipuliranja s preteklostjo. Okabe se mora odločiti, če je za izpolnitev njegovega srečnega konca vredno spreminjati dogodke, ki bodo negativno prizadejali življenja vseh okoli njega. Na sredi temporalne zmešnjave tako spremljaš Okabeja, ko poskuša razrešiti gordijski vozel predestinirane katastrofe, in če si sposodimo Heinleinovo kultno misel, išče lastna vrata v poletje.

Igra na Steamu.