Politična korektnost v slovaropisju

Politična korektnost v slovaropisju

Oddaja
28. 4. 2018 - 10:00

»The capital city and main port of Thailand. It is famous for its temples and other beautiful buildings and is also mentioned as a place where there are a lot of prostitutes«. Ta razlaga glavnega mesta Tajske kot mesta, kjer je razširjena prostitucija, v leta 1993 izdanem Longmanovem Slovarju angleškega jezika in kulture sproži diplomatski spor. Tajsko zunanje ministrstvo zahteva njen izbris, pred britanskim veleposlaništvom v Bangkoku protestirajo tajski študentje z zahtevo po umiku slovarja iz prodaje. Odzove se tudi tamkajšnji vladni predstavnik, ki zapiše, da se zavedajo težav s prostitucijo in je ne želijo zanikati, pa vendar je takšna vključitev v slovar povsem neprimerna, saj bi potemtakem tudi Londončani lahko postali »pogosto omenjeni kot nogometni huligani«.

Orisani primer nerodne leksikografske rešitve, ki pripelje celo do meddržavnega spora, nakazuje, kako zelo odgovorno je delo slovaropisca oz. kolektiva slovaropiscev; ta se po eni strani mora zanašati na aktualno rabo jezika, to mu narekuje osnovno načelo splošnih razlagalnih slovarjev, torej da slovarji beležijo aktualno rabo; po drugi strani pa naj bi mu bilo v interesu, da ne reproducira obstoječih stereotipov in predsodkov – do neke mere mora biti tudi politično korekten. O tem in še čem bomo spregovorili v današnji oddaji Spoštuj besede!.

V Uvodu Slovarja slovenskega knjižnega jezika iz leta 2014 beremo: »slovar je informativno-normativen,« »hoče pokazati, katere besede so oz. so bile v navedenem obdobju v jeziku žive, kako se uporabljajo oziroma kako so se uporabljale, kakšno je frekvenčno razmerje med njimi in v kateri zvrsti ali stilni rabi jezika živijo …«. Slovarji so torej dokumenti časa, v katerem so nastali. Dr. Andreja Žele, profesorica na Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani in sodelavka Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, razloži, kaj obsega (in česa ne) splošni razlagalni slovar. (izjava)

Kako obsežna pa naj bi bila pomenska razlaga? (izjava)

In komu je splošni razlagalni slovar namenjen? (izjava)

Podlaga leksikografskemu delu je korpusno gradivo, iz katerega je potrebno najprej oblikovati geslovnik, tj. nabor iztočnic, torej naslovnih besed slovarskega sestavka, teh je v drugi izdaji SSKJ-ja 97 669. Temu sledi poglobljeno obravnavanje posameznega leksema, formulirati je treba dovolj široko razlago in narediti izbor zgledov rabe. Na splošno bi lahko rekli takole: bolj kot se približujemo koncu slovarskega sestavka, več preferenčnih odločitev je moral sprejeti avtor oz. kolektiv slovaropiscev. Vsak slovar je v določeni meri tako na ravni makro- kot tudi mikrostrukture bolj ali manj ideološki, saj so pisci slovarskih gesel vedno pred izzivom, kako določen leksem opisati in kaj od gradiva, s katerim razpolagajo, izbrati. Ob tem pa (ne)posredno odsevajo družbene vrednote, nasprotja, predsodke, stereotipe in klišeje nekega prostora in časa – med vrsticami lahko preberemo, katere družbene skupine so z vidika vplivnejše oz. močnejše stigmatizirane. Ideološkost v tem pomenu se kaže najprej in najmanj v prvi fazi oblikovanja geslovnika, potem z razlago leksema, hierarhijo pomenov in še posebej z zgledi rabe. Zgledi potem oživijo pomensko razlago. Žele: (izjava)

Težnja po čim bolj objektivnih razlagah terja v prvi vrsti zajetne in kar se da aktualne jezikovne korpuse, v nadaljevanju pa leksikografa sposobnega širšega družbenega vpogleda. Ob tem je potrebno poudariti pomen skupinskega dela. Žele: (izjava) Ampak: (izjava)

Normativni priročniki, kot piše dr. Vojko Gorjanc v prispevku Neposredno in posredno žaljiv govor v jezikovnih priročnikih, »v družbi funkcionirajo kot avtoritativne knjige, rešitve v njih lahko služijo tudi kot argument za spodbujanje in širjenje nestrpnosti, zato bi se morali avtorji pri izdelavi slovarjev tega zavedati in ravnati družbeno občutljivo«. Tudi Žele spregovori o t. i. vplivanjski moči SSKJ-ja. (izjava)

… in dodaja še … (izjava)

Kakšen status ima Slovar slovenskega knjižnega jezika na slovenskem govornem področju, smo povprašali soavtorja nastajajočega splošnega razlagalnega slovarja dr. Borisa Kerna z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša. (izjava)

Prva izdaja SSKJ-ja je izhajala v petih knjigah od 1970 do 1991. Druga, dopolnjena in popravljena verzija, je izšla leta 2014, v vmesnem obdobju pa je kot dopolnilo prvi izdaji nastal SNB, Slovar novejšega besedja slovenskega jezika. Medtem so slovarji postali dostopni tudi na spletu, na jezikovnem portalu Fran.si; mimogrede to je tudi eden izmed nesrečnikov na seznamu (ne)kulturnih rezov.

Iz vsega omenjenega je razvidno, da je delo leksikografa, sestavljalca slovarskih gesel, posebej odgovorno, sploh v okoljih, kjer en sam slovar deluje kot edina in nesporna avtoriteta. Kern: (izjava)

Slovar odseva družbo, vendar skozi sito, ki se imenuje slovaropisec. (izjava)

Kern še dodaja … (izjava)

Ravno zavedanje o politični korektnosti pri slovaropisnem delu na nek način priredi, kot zapiše Kern v članku Politična korektnost v slovaropisju, eno od dimenzij realnosti, ki jo izkazuje gradivo. Politično korektnost ob tem razume kot »skupek prizadevanj, ki posebno pozornost namenja pojavom v jeziku z mislijo na različne skupine, ki imajo v družbi status manjšine oz. imajo iz kakršnih koli razlogov podrejen položaj«. Ob tem nadaljuje … (izjava)

V Kernovem prispevku beremo tudi o izključevanju besed iz slovarskih priročnikov, ki je bilo pogosto v ameriškem okolju v 60. in 70. letih, izločili so »slabšalne izraze za pripadnike etničnih in religioznih manjšin, različnih ras itd.«. Razne omejitve pa gre zaslediti tudi danes, leksikografi v tujini včasih dobijo kar sezname besed, ki jih ne smejo vključiti v nastajajoč slovar, v nekaterih angleških slovarjih so tako »prepovedali« besede oz. skupine besed, kot so terorizem, omembe Iraka, Irana, Tibeta, Tajvana, Kašmirja, svinjine, drog, govedine itd. Ob tem Žele opozarja: (izjava)

Posebej preudarno je treba ravnati z razlagami poimenovanj etničnih manjšin in ranljivejših družbenih skupin. V rabi je žaljiv, slabšalen izraz, ki ga splošni razlagalni slovar zato mora vključiti in hkrati ustrezno zabeležiti, opirajoč se na aktualno gradivo, ki poroča o rabi. Izbira zgledov je pri tem, kot zapiše Kern, precej nesmiselna in celo paradoksalna – slovaropisec išče politično korektnejši zgled med politično popolnoma nekorektnimi zgledi. Ob tem izpostavlja tudi dejstvo, »da se konotativni pomen oz. tudi »moč« določene besede skozi čas spreminja«. Izrazit primer je npr. beseda čefur, te v prvi izdaji SSKJ-ja še ni bilo. (izjava)

Kern omenja tudi v različnih jezikih pogost pojav uporabe prvotno slabšalnega izraza za pripadnika določene narodnosti oz. skupnosti, ki se znotraj te rabi nevtralno oz. zgolj ekspresivno – to se je zgodilo npr. pri angleških besedah nigger, queer, poof, v slovenščini pa npr. pri besedah čefur, peder, lezba.

Razlaga leksema južnjak je glede na korpusno gradivo v SSKJ-ju nekoliko nepopolna, tj. »kdor živi v južnih, toplih deželah ali je doma iz njih«. (izjava)

Ta razlaga bi nujno potrebovala še oznako slabšalno. Pri dodajanju kvalifikatorjev pa, kot razloži Žele, mora biti slovaropisec tudi zelo previden. (izjava)

Leksikograf je lahko tudi pretirano politično korekten, Kern navaja primer iz poljskega slovarja feminitivov, kjer so leksem »lezbijka« razložili kot ženska, ki je v zvezi z drugo žensko – seveda pa ni nujno, da si v zvezi, da bi to potrjevalo tvojo spolno usmerjenost. Sestavljalci so se skušali ogniti stereotipu, da gre zgolj za seksualnost, a so to realizirali na neustrezen način. Primer, ki smo ga predstavili v uvodu, pa ponazarja drugo možnost – to, da je slovaropisec pri svojem delu zvest rabi in družbeno neobčutljiv. Podoben je primer iz SNB-ja, in sicer leksem »dejt«. Kern: (izjava)

Tudi argument, da leksikograf le opisuje stanje jezika in da je potrebno najprej spremeniti družbena razmerja, je po Kernovem mnenju nevzdržen – to bi pomenilo, da bi najprej morali dočakati stanje popolne enakopravnost in šele potem uveljaviti npr. ženska poimenovanja za posamezne poklice; spremembe v družbi in jeziku se, kot pravi, ne dogajajo zaporedno, ampak vzporedno. Ob tem se sprašuje tudi, kako bi sicer delovali kot družba, če bi se vzajemno nagovarjali z izrazi, ki bi jih drugi občutili kot žaljive in dodaja še, da je pomen politične korektnosti težko razložiti osebam, ki se same niso znašle v manjšinskem položaju. »Verjetno pa bi tudi večinsko prebivalstvo zmotilo, če bi v Italiji izdali slovar italijanskega jezika, v katerem bi našli zglede, kot so: Aretirali so narkomansko združbo Slovencev./Za čistilko so najeli Slovenko./Slovenec je posilil mladoletnico,« še dodaja. Politična korektnost mora po besedah dr. Kerna torej izhajati iz spoštovanja in mora biti odraz kulture ter védenja o svetu. (izjava)

Morda ste že kdaj »kadili kot Turek« (zelo kadili), »bili cigan« (malovreden človek) ali komentirali, da »teh je pa kot Rusov« (jih je zelo veliko). Velikokrat se stereotipov v komuniciranju niti ne zavedamo. (izjava)

Zdi se, da je prav ob geselskih razlagah posebej »občutljivih« izrazov smiselno k sodelovanju povabiti področne strokovnjake in tudi skupnosti, ki so ob tem naslovljene. V preteklosti je že prišlo do tovrstnih praks. Komentira Kern. (izjava)

Jezik je živ, spreminjajoč in dinamičen fenomen, splošni slovar je torej nujno razumeti v kontekstu prostora in časa, v katerem je nastal. Ob ponovnih izdajah je pod vprašaj postavljena tudi čisto bazična leksika. Žele: (izjava)

Splošni slovar bo s perspektive sodobnega uporabnika lahko vedno deloval nekoliko neaktualen. Ob tem je zanimiv koncept odzivnega slovarja, ki je v slovenskem prostoru prvič zaživel z marca izdanim Slovarjem sopomenk sodobne slovenščine pri Centru za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani (CJVT). Koncept nam predstavi soavtorica slovarja, dr. Polona Gantar. (izjava)

Bistvo sinonimije je v tem, da omogoča variantno ubesedovanje določene vsebine, slovar mora tako predvideti čim več različnih možnih jezikovnih situacij, v katerih se določen leksem rabi, zato se zdi vključevanje predlogov jezikovne skupnosti še posebej smiselno. V osnovi slovar združuje dobre prakse t. i. kolaborativne leksikografije, primera tega sta Urban Dictionary ali pri nas Razvezani jezik, in množičenja oz. crowdsourcinga, ki se zadnjih nekaj let uspešno uveljavlja tudi v leksikografiji. Slovar je zasnovan s pomočjo naprednih računalniških metod in zato izrazito dinamičen. Njegova vsebina se nenehno spreminja in kot tak nikoli ni končan. Zasnovan je iz skupnosti in za skupnost. Temelji na t. i. »slovarski demokratičnosti«, torej na prepričanju, da je … (izjava)

Ob tem pa je potrebno opozoriti, da … (izjava)

Gre za to, da jezikovna skupnost sploh dobi možnost, da s svojim jezikovnim védenjem, jezikovno intuicijo pri vsebini slovarja aktivno sodeluje. Gantar dodaja: (izjava)

O koristnosti vključevanja skupnosti pri snovanju slovarjev (oz. konkretno pri slovarju sopomenk) smo povprašali tudi prof. Žele. (izjava)

Ob tem Žele poudarja, da je pri oblikovanju slovarja sinonimov potrebno imeti zelo jasno izdelane konceptualne vidike in teoretično dobro zastavljeno mrežo jezikoslovnih razmerij, kamor se nabor sopomenk nato obeša. (izjava) in (izjava)

Gantar odgovarja: (izjava)

Pa bi bilo mogoče ta koncept aplicirati na splošni razlagalni slovar? Odgovarja Žele. (izjava)

Gantar izpostavi prakse iz tujine. (izjava)

Zdi se ji pomembno, da ima jezikovna skupnost obe možnosti. (izjava)

Žele dodaja še … (izjava) in (izjava)

Kljub temu da prosto dostopen slovar sopomenk deluje le kratek čas, nam Gantar predstavi opažanja po prvem pregledu – uporabniki in uporabnice še posebej radi vrednotijo. (izjava)

Izvemo, da zaenkrat še niso zasledili zares slabonamernih predlogov. Za ilustracijo pa nam Gantar predstavi primer uporabniškega vnosa sopomenke za besedo multinacionalka. Nekdo je predlagal izraz mnogonarodnica. Težko bi rekli, da je predlog slabonameren, pravi, vendar je dobil do sedaj največje število negativnih glasov, medtem ko je na drugi strani predlog mednarodna družba dobil daleč največ pozitivnih glasov. To kaže na zrel in zanesljiv občutek za jezik, ki ga izkazuje jezikovna skupnost, še dodaja. Uporabnikov ne gre podcenjevati.

 

 

Na frekvenci 89,3 MHz poslušate oddajo Spoštuj besede!, ki se zavzema za vzpostavitev reprezentativnega etičnega kodeksa, ki bi lahko ponudil smernice za novinarsko poročanje o temah kot so migracije, manjšine in begunstvo.

Če zaključimo: osnovno poslanstvo razlagalnega slovarja (slovenskega) knjižnega jezika je popis aktualne rabe, kar rezultira v posrednem ali neposrednem in pogosto nezavednem lansiranju stereotipov in predstav, ki se najbolj izrazito kažejo v zgledih rabe. Leksikograf po drugi strani opravlja družbeno odgovorno delo. Pokazali smo, da ima SSKJ vpliven status pa tudi močno argumentacijsko moč in mora težiti k temu, da je čim manj tendenciozen in preferenčen. Truditi se mora, da s svojimi leksikografskimi odločitvami ne sugerira in spodbuja ‘izmov’ in da potencialno zaznamovano rabo tudi ustrezno označi.

Ne samo, da je enojezični slovar merodajni vir informacij, da ima torej referenčno vlogo; družbo, ki se nanj zanaša, na nek način opredeljuje in še več – usmerja. Slovar tako jezikovno skupnost tudi oblikuje, saj ji sugerira določene (bolj ali manj dobre) jezikovne prakse, ki morajo upoštevati vse relevantne diskurze. Z vedno bolj zajetnimi korpusi pa se leksikografija hkrati oddaljuje od tradicionalnega koncepta kultivacije in homogenizacije jezika. Poudarjena je vloga uporabnika normativnega priročnika, ki konec koncev nastaja zanj in v čedalje večji meri z njim, kar potrjuje tudi na slovarju sopomenk realiziran koncept odzivnega slovarja – izkazana je želja in potreba po aktivnem sooblikovanju.

Na slovenskem govornem področju trenutno največji korpus (v nastajanju je nov), ki ga leksikografi uporabljajo pri svojem delu, je Gigafida. To je obsežna zbirka besedil različnih zvrsti – »od dnevnih časopisov, revij do knjižnih publikacij vseh vrst (leposlovje, učbeniki, stvarna literatura), spletnih besedil, prepisov parlamentarnih govorov« ipd. Dobršen del gradiva (77 %, če seštejemo deleža revij in časopisov) tako prispevajo novinarji in novinarke. Oni so tisti, ki z medijskim diskurzom generirajo leksikografski »mušter«. S tem nosijo odgovornost za kontekstualno korektno umestitev družbeno bolj ali manj občutljivih izrazov. Ker prav ta kontekst bodo prebirali slovaropisci, v prvem in drugem slovarskem pomenu tega glagola.

Na koncu niti ne gre toliko za tiste, ki morajo biti korektni, temveč za tiste, ki si morajo korekten odnos do njih samih šele izboriti. Potreba po tem, da se jih obravnava spoštljivo, ne pomeni lažne moralnosti, pač pa možnost, da so naslovljeni z izrazi, ki s seboj ne tovorijo žaljivih in krivičnih bremen stereotipnih predstav, kar seveda še ne pomeni, da te s ščepcem politične korektnosti izginejo.

Spremembe v jeziku se dogajajo vzporedno s spremembami v družbi.

 

Pisala Ajda. Tehniciral Brada. Brali Pia in Ajda.

 

Omenjene vsebine:

Boris Kern: Politična korektnost v slovaropisju
Vojko Gorjanc: Neposredno in posredno žaljiv govor v jezikovnih priročnikih
CJVT: Slovar sopomenk sodobne slovenščine

Oddaja je nastala v sklopu projekta "Spoštuj besede: Etično novinarstvo proti sovražnemu govoru", ki ga sofinancira:

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Super! Kdaj bo naslednja epizoda?

Zgornje besedilo je sicer nastalo v sklopu projekta Spoštuj besede, bodo pa sorodne vsebine zorele znotraj rubrike Kikokerdáče vsako prvo sredo v mesecu.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.