Svetčeva ulica

Teološka modrost pravi, da ima vsaka stvar v vesolju razlog za svoj obstoj. Že že, ampak šele, ko jo zacahnamo in obeležimo, dodaja birokratski ustroj, ta fundament človeške civilizacije in kafkovsko bistvo naših eksistenc. Ena njegovih novejših stvaritev, ki se še kako tika tudi tele naše drekovske zadeve, je v izvedbi Geodetske uprave Republike Slovenije začarala, da Radio Študent uradniško in uradno ni več tam, kjer je bil.

Tako je, študentski blok XIV, koder ponosno domuje naš radio in njegovih sedem palčkov, je prevekslal naslov, torej ni več del hišne družine Ceste 27. aprila, imenovane po velikem slovenskem uporu. Odslej je lociran na malce anonimnejši Svetčevi, zaradi česar smo v govnarski redakciji namozgali, da nemara ne more škodit, če se odpravimo na en kratek špancir, toliko da vidimo, kje se pravzaprav nahajamo.

Še prej pa mogoče na kratko, od kod ji ime. Po gospodu Luki Svetcu, rojenem leta 1826, ki se je v skoraj stoletnem življenju bavil z mnogo rečmi, od prava prek literature do politikantstva. Zakaj so mu davnega leta 1923 posvetili pričujočo cestico, ni čisto jasno, ampak zakaj ne. V njegovem delu in liku je mogoče najzanimivejše možakarjevo zavzemanje za slovenski parlamentarni jezik. Glede na to, kakšne polpismene in retorično povsem impotentne budale dandanes gobcajo za poslanskimi klopmi, ne moremo reči, da mu je popolnoma uspelo.

Ulica skratka iz sedemindvajsete aprilke štarta proti notranjosti študenstkega naselja, na eni strani je razbohotena nizka kvadrasta menza ter športna dvorana, kjer menda najraje vežbajo rekreacijsko poplesavanje v ritmu pozabljenih polhitičev, na drugi lične velike stanovanjske hiše, s kakršnimi je sicer Rožna dolina potratno posejana in jih pravzaprav najdevamo v širšem ljubljanskem obrobju, denimo v Mostah, Šiški, na Viču, povsod. Po kakšnih sto petdesetih, dvesto metrih se pri pajzlu smetiščne prehrane, imenovanem UFO, izteče v eno številnih rožnodolskih Cest.

Kaj več bi o njeni zunanjosti težko povedali, morda gre poudariti le vpetost v širši pocestniški kontekst. Gre namreč za eno tistih številnih malih, pretežno brezveznih cest, ki bolj kot čemu drugemu služijo simbolni počastitvi te ali one osebe ali dogodka. Podobna bi bila denimo ne predolgo nazaj drekana Bilečanska v Štepanjskem naselju. Zakaj tokrat ne po Svetcu - verjetno je bil tedaj aktualnejši, sploh ker so jo ustvarili samo dve leti po gospodovi smrti.

Vse lepo in prav, človek pa vendarle pomisli, kako neko posebno osebo počastiti s tako malo bedno uličico mogoče ni zelo hvalevredno dejanje in ima predvsem nasproten učinek, češ ravno ta ozkocestna nikakršnost priča o nič kaj ekstra kvalitete te ali one persone, po kateri je dobila ime. Res, če Prešeren ne dobi bivšega Marijinega trga, naj ne dobi nobenega.

A Svetčeva ulica ima odrešenje. Morda bi se namesto na birokratsko ime raje sfokusirali na ulično dejanskost, praktičost, življenje, kaj namreč v resnici je. Tu pa se ji lahko poleg brezbarvne preteklosti odpre nova sedanjost in prihodnost. Najbrž ni majhna stvar, če si naslov tako zloglasne in neprecenljive institucije, kot je naš vrli Radio. Tako ji je hote nehote sojeno, da bodo vsi neuki fašistoidneži odslej lahko godrnjali, kaj se spet zajebavajo tam na Svetčevi. S tem pa se ne more pohvaliti nobena druga ulica na svetu.

Svetčevo je svetil Matjaž.