Jazz v hip hopu. Za nekatere heretična, spet za druge organska združitev, ki sta jo omenjena glasbena žanra doživela v obliki nekakšnega podžanra, imenovanega na mnoge načine, a za potrebe oddaje bomo uporabili skovanko jazz-rap. Glasbo, ki jo obravnavamo, bomo razdelili na produkcijski in vokalni del. Torej: eno vodilo bo zvok bitov, na katere se izvaja drugo vodilo - emsijanje z vsemi svojimi značilnostmi. Obravnavali in vrednotili pa ga bomo precej bolj tematsko kot tehnično.  

Najprej svoj fokus usmerimo v osvežitev znanja o razvoju in vzponu hip hopa samega, saj prek takšnega razumevanja lažje vlečemo zaključke o pogojih za nastanek danes obravnavanega (pod)žanra.  Svojo pot je hip hop začel še v sedemdesetih na ulicah New Yorka in zabavah, ki so pripeljale najprej do DJ-janja, scratchanja in loopanja, MC-janja in postopoma do vzorčenja oziroma uporabe elektronskih samplerjev, ki so ustvarjanje repetitivnih podlag olajšale do  mere, ko se je krog ustvarjalcev postopoma povečeval do  velikih razsežnosti. 

V začetku in proti sredini osemdesetih je beseda raper že pomenila emsija in s pojavom kolektiva Run DMC že dosegla prvega od svojih mnogih prelomov s tradicijo. Run je namreč svoj lirični fokus odmaknil od večine predhodno delujočih raperjev, ki so se pod vplivom Afrike Bambaate in njegovega Zulu Nationa, h katerima se še vrnemo, trudili opozoriti na socialne in druge zagate večinoma afroameriške ustvarjalske in poslušalske mladine. Usmerila sta jo tudi v kapitalistično bit – slo po denarju, ki je ambiciozne raperje gnala na kariernih poteh. Seveda ni težko ugotoviti, da je ta element emsijeve osebnosti v DNK-ju mainstreamovskega hip hopa ostal do današnjih dni. A mainstreamu je v tem času še vedno vladala bela rockerska roka, ki pa je svoj prostor takrat že počasi, a vztrajno prepuščala drugim, novim žanrom in tudi v zvoku takratnega hip hopa je poleg disko in funk vplivov še vedno lomastil rock, poosebljen v producentu Ricku Rubinu. Spomnimo se samo hiper-dueta Run-DMC in Aerosmith, ali pa Licensed to Ill, s katerim so na sceno vstopili Beastie Boys. 

Ob prelomu osemdesetih so raperji odložili leder jakne in si nadeli budilke, zlate verige in podobne okraske ter začeli rapati o najrazličnejših možnih temah. Bejbike LL Cool J-a, jeza Public Enemyjev ali pa proto-gangsterska Too Short in Ice-T, pa tehnično, lirično ter filozofsko revolucionarni Rakim so tematike hip hopa razširili v vse pore ameriške družbe. Zvok v podlagah je postajal vse bolj naklonjen vzorčenju in eksperimentiranju s prečenjem žanrskih meja, KRS-One in Scott La Rock sta npr. izdala nekaj materiala pod vplivom reggaeja. Tudi forma vzorcev se je od enkratnih brejkov vse bolj premikala k loopanju delov izvirnih kompozicij v kontinuiran, ponavljajoč se del podlage. Z nastopom proizvajalcev samplerjev, kot sta Akai in E-mu ter hitrim razvojem glasbene tehnologije, ki je gnala tudi evolucije v drugačnih glasbenih sferah, kot sta elektro ali pa plesna glasba, pa so tudi v instrumentale hip hopovskih izdaj še bolj kot poprej vstopali vzorci iz funka, diska in nenazadnje jazza.

***

Proti koncu osemdesetih se je v hip hopu že dogajala hiperprodukcija in val, ki ga je sprožila popularnost žanra, je prinesel tudi prve prave raperske superzvezdnike. Gangsta rap je bil na absolutnem pohodu, kalifornijski N.W.A. ali pa teksaški Geto Boys so  repali o krutem vsakdanu, ki ga je doživljala segregirana afroameriška mladina. S postopnim prebojem v mainstream je v drugi polovici osemdesetih hip hop že doživel nekaj mini revolucij, javnih beefov, oportunizem korporativnih založb in prvi prehod iz stare v novo šolo. Leto 1988 z nekaterimi najbolj vplivnimi albumi vseh časov predstavlja eno prelomnih v zgodovini hip hopa. Artisti, kot so Big Daddy Kane, Kool G Rap, Slick Rick, Ice Cube, že omenjena Boogie Down Productions ter premnogo drugih so tega leta rap zacementirali na mesto žanra prihodnosti, neverjetnega hajpa, polnega vzorcev iz širokega kroga izvorov, z besedili o najrazličnejših rečeh, v večinoma gangsterskih in klasično samohvalnih hip-hop linijah. Manjkalo ni niti komičnih raperjev, vse bolj pa so se pojavljali tudi zavedni modeli, ki so v tistem času na novo prevpraševali ustroj takratne družbe. Vzporedno z razvojem žanra samega sta vse kompleksnejši nivo dosegali tudi lirična premišljenost in sama tehnika dostave oz. emsijanja. 

Tega leta in na tej točki pa poleg razcveta ter prve zlate dobe hip hopa pridemo tudi do začetka fenomena jazz-rapa. Novembra 1988 je namreč izšla prva, leto kasneje pa še druga plošča newyorškega kolektiva Jungle Brothers. Straight Out the Jungle in Done By the Forces of Nature sta predstavili svež, alternativen pristop k hip hopu in vsem njegovim elementom. V tistem času s strani kritiške in poslušalske publike sicer rahlo spregledani, a pomembni za vzpostavljanje kanalov in zgledov, prek katerih so nato akterji jazz-rapa prenašali svoja sporočila. Najprej instrumentali – Jungle Brothers so na veliko vzorčili iz komadov starih jazzarjev, kot sta Manu Dibango in Isaac Hayes, ali denimo iz govorov predstavnikov Last Poetsov. Med seboj so jih prekrivali, ritem sekcije pa izbirali iz dolgih jazzerskih solaž. Seveda je šlo pri vsem skupaj za izključno lastno oz. lokalno gnano produkcijo. 

Omenjeni kanali, zgledi, ideje in filozofija, iz katere so kot prvi izšli Jungle Brothers, so se udejanjali predvsem v liričnem aspektu jazz-rapa. Pod vplivom Afrike Bambaate in njegove platforme Universal Zulu Nation so besedila jazz-raperjev vsebovala veliko mero duhovnosti in afrocentrizma, kritike črnske apatije in pozitivnega, zabavnega rimanja o vsakdanjem življenju. Albuma Jungle Brothers sta torej prva izdelka, ki ju je dalal platforma Native Tongues, povezava prve generacije alternativnih raperjev. Uspeh Jungle Brothers je pot tlakoval naslednjim, bolj izpopolnjenim predstavnikom jazz-rapa. 

***

Kolektiv Native Tongues je po izdaji prvih albumov Jungle Brothers preko pridobivanja prepoznavnosti in nastopov po ZDA razširil svoje članstvo z vključitvijo novih izvajalcev. Queen Latifah, Monie Love, Black Sheep in Chi-Ali so se pridružili jedru platforme, ki so ga sestavljali Jungle Brothers, A Tribe Called Quest in pa De La Soul. Slednja kolektiva sta bila naslednjih nekaj let osrednji imeni jazz-rap gibanja. De La Soul so leta 1989 led prebili z lahkotno, a izjemno plato 3 Feet High And Rising. Navezljiva, ne pre-zahtevna, afrocentrična, feel-good sporočila in dediščino Bambaatovega Universal Zulu Nationa so prenašali v sproščeni maniri in ameriški mediji so jih oklicali za novodobne, črne hipije. Svoja sporočila so tudi De La Soul servirali na novih, še kompleksnejših jazzersko prežetih bitih in samplih. 

Po prvi plošči De La Soul je nato leto kasneje na sceno stopil še najpopularnejši kolektiv izpod Native Tongues dežnika – A Tribe Called Quest (op. v nadaljevanju ATCQ). Štiri modele iz Queensa je vodil Q-tip, osrednja figura jazz-rap gibanja. ATCQ so svoj stil jazz-rapa v času od njegovega nastanka pilili in izpopolnili do novih razsežnosti. Lirično so na prvi plati še nekoliko lahkotni, a glede na svoje najstništvo definitivno dovolj zavedni. Tudi glavno sporočilo je sledilo filozofiji afrocentrizma, socialnih tegob in šaljivih besedil ter je definitivno predstavljalo antipod mainstreamu, po katerem je v tistem času še vedno večinoma lomastil gangsta-rap in pop-hip-hop, kot ga predstavlja Vanilla Ice in ostale lutke velikih založb. Podlage, za katere je večinoma skrbel Q-tip, so v svoji večplastnosti, zlaganju ritmov in drugih delčkov starih jazz komadov delovale skoraj kot nove jazzerske kompozicije. Q-tipov kamerad za mikrofonom, Phife Dawg, je na tem mestu šele začenjal svoj razvoj.

Native Tongues seveda niso ekskluzivni predstavniki jazz-rapa. Razmahu in trendu množičnega samplanja je v tistem času sledil tudi sredinski hip hop in jazzovski zvok je preveval izdelke, kot je prvenec dvojca Gangstarr, ena poglavitnih plat Beastie Boysov, Paul's Boutique ali pa Def Jef z Just A Poet With A Soul. Tematsko oziroma v svojih besedilih zavedno pa so se preko drugačnega skupnega imenovalca z Native Tongues povezali Brand Nubian, še ena skupina, ki je svojo glasbo in identiteto spajala z idejami in dediščino črnskega aktivizma. Do leta 1991 je jazz-rap vlak dosegel že bistveno večji krog poslušalstva in nanj so se v kasnejših letih priključili tudi veliki jazzerji, kot sta Freddie Hubbard, Donald Byrd ter največji izmed vseh, Miles Davis, ki je svojo zadnjo ploščo Doo-Bop, ki jo poslušamo tudi v podlagi govornih delov današnje oddaje, posnel v sodelovanju s producentom Easy Mo Beejem. V letih po zatonu jazz-rapa je pokojni raper Guru, polovica dvojca Gangstarr, ustvaril projekt Jazzmatazz, v katerem so jazzovski glasbeniki preigravali podlage, na katere je Guru serviral svoje rime. 

S strani uspehov prvih plošč gnani Native Tongues so nato nekaj let suvereno izdajali nove plošče, neprestano delovali v smeri izboljšanja svojega izraza in jazz-rap gibanje je iz alternative stopalo vedno bližje glavnim hip hop strujam. Na tem mestu velja omeniti drugo ploščo ATCQ, The Low End Theory, še danes enega od branikov ne le jazz ali alternativnega rapa, pač pa hip hopa nasploh. V naslednjem glasbenem sklopu poslušamo še nekaj komadov in kolektivov, ki so zaznamovali zlato dobo jazz-rapa. Poleg že znanih kolektivov iz Native Tongues so tu navedbe vredni vsaj še Dream Warriors iz Toronta, kalifornijski Pharcyde ter nekoliko bolj eksperimentalni Bay Area kolektiv Freestyle Fellowship.

***

V zadnjem sklopu tokratnega razglabljanja o hip hopu pa se posvečamu tudi še nekoliko širšemu kontekstu - pogojem za nastanek ter vplivom, ki so ga jazz-raperji vnesli v mainstream hip hop. Izbira jazzovske estetike kot poskus uveljavitve višjih standardov oz. povzdigovanja rapa v umetnost seveda ni naključje. Je pravzaprav posledica krize ali zatona jazza samega. Jazz je namreč v začetku osemdesetih po vseh veličastnih fazah svojega razvoja zapadel v identitetno krizo, v kateri se je pod vplivom konzervativne, neoklasicistične struje pod vodstvom Wyntona Marsalisa od širokega poslušalskega kroga premaknil v koncertne dvorane, na  inštitute in akademije ter pridobil status akademske, skoraj klasične glasbe. 

Amerika je jazz dojemala kot svojo lastno, visoko umetnost in kot takega so ga razumeli tudi glavni akterji jazz-rapa. Tako so džezovsko estetiko večvrednosti prenesli v svojo glasbo in jo kot tako tudi predstavljali. Jazz-rap je bil nekaj več od običajnega rapa. Njegovi ustvarjalci so bili uličarji, ki so jazz prepoznali kot nekaj avtentičnega in svojo glasbo poskušali plasirati kot logično nadaljevanje v ciklu razvoja črnske glasbe. Ravno afroameriška bit v kontekstu ameriške kulture, je pripomogla k izbiri jazza kot zakladnice, iz katere so črpali afrocentrizem, ponovno rojstvo zavednega Afroameričana in alternativo vsemu šundu, ki ga je hip hop v svojih prvih letih predstavljal ravno afroameriškemu poslušalcu. 

Najbolj očiten prikaz takšne estetizacije je zadnji krik jazz-rapa, ki ga uteleša kolektiv Digable Planets. Njihovi plošči  Reachin' (A New Refutation Of Time And Space) in Blowout Comb sta v letih 1993 in 1994 prinesli učbeniški prikaz filozofije oz. ideje jazz rapa. Emsija LadyBug Mecca in Butterfly v svojih spotih na odru zakajenega jazz kluba nastopata za mikrofonom, z njima pa stojijo jazzerji s svojimi klasičnimi inštrumenti. Celo ovitki plošč so spominjali na izdaje legendarnega Blue Note-a, v katalogu vzorcev Digable Planets pa najdemo najširši razpon pravih jazzovskih plošč. Po koncu leta 1994 se je jazz-rap nekako izpel, zamenjali so ga drugi vplivi in epilog je pravzaprav doživel leta 2016, ko smo doživeli povratniški plošči De La Soul in A Tribe Called Quest. 

Če nekaj besed namenimo tudi vplivu jazz-rapa, je ta pravzaprav enormen. Cela plejada klasičnih hip hop plošč druge generacije je prepredena bodisi z vplivi, bodisi s samimi akterji jazz-rapa, na primer Nasov Illmatic ali pa Biggijev Ready To Die. Q-tip je npr. zaznamoval zvok mnogih akterjev hip hopa, kot je npr. Mobb Deep, in kasnejših herojev, kot so Roots in J Dilla. Tudi posreden vpliv na današnji vzpon jazzovske estetike, kot ga vidimo pri novih superzvezdnikih ala Kendrick Lamar ali Flying Lotus, je očiten. Cikličnost, ki jo je Q-tip orisal v uvodem komadu plošče The Low End Theory, je znova na jazzovski strani kroga. Predvsem se je pri jazz-rapu potrebno zavedati, da njegovi akterji niso želeli biti klasične, na prvo žogo primitivne oziroma celo agresivne persone. Njihov namen je bil povezovati, širiti, učiti, poduhoviti in olepšati hip hop. Tudi v tem kontekstu gre nekatere današnje raperje v marsičem primerjati z jazz-rapperji devetdesetih ...

Seznam skladb:

1. Run DMC - Peter Piper

2. Stetsasonic - Talking All That Jazz

3. Jungle Brothers - Straight Out The Jungle

4. Jungle Brothers - What's Going On

5. Jungle Brothers - Black is Black

6. Jungle Brothers - Done By The Forces Of Nature

7. De La Soul - The Magic Number

8. De La Soul - Say No Go

9. De La Soul - D.A.I.S.Y. Age

10. A Tribe Called Quest - Push It Along

11. A Tribe Called Quest - Luck Of Lucien

12. A Tribe Called Quest - Bonita Applebum

13. A Tribe Called Quest - Excursions

14. De La Soul - Oodle's of O's

15. De La Soul - Ring Ring Ring (Ha Ha Hey)

16. Dream Warriors - Wash Your Face in my Sink

17. The Pharcyde - Oh Shit

18. The Pharcyde - Passing me by

19. Freestyle Fellowship - 7th Seal

20. Digable Planets - Rebirth of Cool (cool like dat)

21. Digable Planets - The May 4th Movement Starring Doo

22. De La Soul ft. Roc Marciano - Property of spitkicker.com

23. A Tribe Called Quest - Whateva Will Be