YOUNG FATHERS: Tape One / Tape Two

Anticon, 2011/2013; Big Dada, 2017

V tokratnem odprtem terminu za glasbo priložnostno, ob njihovem nastopu na festivalu MENT, poslušamo edinburški indie-rap kolektiv Young Fathers in njihovi premierni karierni izdaji, mikstejpa Tape One in Tape Two. Trio emsijev različnih ozadij, ki so preprosto kliknili, je mešanica teh ozadij in hkratna mešanica številnih glasbenih vplivov, spuščena skozi nekakšno lo-fi nojzersko prizmo, prek katere nato na prav tako različne načine plasirajo vokale. V svojem vzponu in sedmih letih udejstvovanja so seveda storili in doživeli določene premike, se razvili ter ugledali tudi odre za zmagovalce, a v tokratnem odprtem terminu se posvečamo debitantskima EP-jema, izdanima v letih 2011 in 2013.

Young Fathers so trije modeli, ki so imena dobili po svojih očetih. Alloysious Massaquoi, Kayus Bankole in Graham 'G' Hastings so se našli na edinburški hip-hop zabavi za mladoletne, se takoj ujeli in pravzaprav skupaj bogatili šele začeto nabiranje znanja glasbene produkcije. Massaquoi je rojen v Liberiji, Bankole nigerijskim staršem, Hastings pa izvira iz edinburškega delavskega predmestja. Ta ozadja definirajo mešanico, ki so jo fantje vzgojili v svojo muziko. Po nekajletnem kaljenju v klubih, dnevnih sobah in različnih studiih so leta 2011 na internet plasirali svoj prvi tejp – Tape One – in pravzaprav začeli čakati na eksplozijo. Predpogoj zanjo je bilo, da jih je leta 2012 opazila kalifornijska založba Anticon, nadgradnja sodelovanja pa je prišla v obliki drugega mikstejpa Young Fathers – Tape Two, ki je izšel leta 2013. V prvem glasbenem bloku smo poslušali prvo polovico triove prve izdaje. Raznoliki nazivi levopolnosti, čudaškosti in edinstvenosti, ki so se benda oprijeli ob vse večji razpoznavnosti, se orišejo že v uvodnih taktih samega albuma. Fantje vzgibe vlečejo iz afriške tradicije, britanske hibridizacije vplivov, klasičnega hip-hopa. Hkrati lastno ustvarjenim produkcijam dodajajo kontrolirane, skoraj robne hrupne elemente, ki se skozi komade razvijajo in projektu dajejo poseben pečat.

Tape One je Anticon na novo izdal januarja 2013 in po šestih mesecih je sledila še druga »kaseta« – Tape Two – bolj kompleten izris ciljev in poti, na katero se je edinburški trio podal po privzdignjenih obrveh in pričakovanjih glasbenih kritikov. Fantje so konkretnejši, v tekste vpletajo vedno kompleksnejše poglede, tudi politična in širša socialna sporočila. Še vedno pa se ne omejujejo v okvirih tradicionalne ritmično govorjene naracije rapa. Rap je le eno izmed vokalnih orodij, emsiji tako precej prepevajo, v mnogih plasteh dodajajo različne vokalne vložke, vnašajo emocije, različne atmosfere in dodatno bogatijo že tako močne in raznolike podlage. V določenem momentu se lahko znajdemo v submisiji kričečega noisersko-klubskega bobnenja, že v naslednjem pa svobodno plavamo v skorajda plemenski zborovsko gnani harmoniji.

Tape Two je po svoji izdaji še razširil sledilstvo banda in vkoval mesto Young Fathers med najkreativnejšimi britanskimi kolektivi. Kljub načelnemu neskladanju s tistim, kar naj bi bil tradicionalni zvok škotske alternative, so z osvojitvijo naslova škotskega albuma leta postali prepoznavni in dobili tudi pritrditev kritiške sfere. Prejemati so začeli vabila na različne špile po Britaniji in Evropi nasploh ter tako začeli nabirati še tisto drugo dimenzijo kilometrine, ki pritiče vsakemu bendu. Kljub temu so bili ob izdaji svojega debitantskega longpleja Dead v letu 2014 še vedno precejšnja neznanka, brez posebne izpostavljenosti, intervjujev in podobne publicitete. Izdaja za Anticon in založbo Big Dada je zasedbi prinesla prestižno nagrado Mercury, ki je s svojimi izbirami albumov in izvajalcev leta postala nekakšen sinonim za prepoznavanje kreativnosti in prihodnosti na britanskem glasbenem prizorišču. Med drugimi so prejemniki te nagrade denimo James Blake, Skepta in Sampha. Nagrada Mercury je fantom prinesla tako želeno prepoznavnost, na kateri so lahko gradili s svojim drugim albumom White Men Are Black Men Too iz leta 2015, ki je še utrdil njihovo pozicijo edinstvenih spajalcev popa, rapa, elektronike, noisea, afriškega izročila in nadaljevalcev tradicije britanskih izvajalcev kot pravih mojstrov omenjene fuzije.

Izdaji Tape One in Tape Two sta izšli v letih 2011 in 2013 pri založbi Anticon, ponovno izdajo pa sta doživeli pri založbi Big Dada v preteklem letu. Na valovih uspehov svojih prvih dveh albumov fantje trenutno aktivno nastopajo širom Evrope in pri založbi Ninja Tune napovedujejo svojo prvo izdajo po letu 2015, imenovano Cocoa Sugar. Jutri zvečer bodo vodilno ime otvoritve showcase festivala MENT v Ljubljani. Ob 23. uri bodo zasedli oder Katedrale Kina Šiška, pred njimi pa lahko ujamete še domače Nesesari Kakalulu in ameriške Algiers.