Wareika Hill Sounds: No More War EP

Honest Jon's, 2013

Netipično hladno pozno pomlad si bomo to dopoldne v Pasji bombici vsaj za kratek čas pogreli z zvoki, globoko zazrtimi v preteklost mitičnega tropskega hriba Wareika, ki se dviga nad prestolnico reggae kulture, Kingstonom. Do tja nas bo z novim EP-jem, naslovljenim No More War, popeljal pravi mali jamajški roots orkester, imenovan Wareika Hill Sounds. Ta že več kot desetletje deluje in ustvarja pod taktirko legendarnega jamajškega pozavnista, Calvina "Bubblesa" Camerona, diskografsko domovanje pa jim od samih začetkov nudi britanska založba Honest Jon's, za katero je znano, da ima poleg v prihodnost zazrtih glasb obilo posluha tudi za tista prizadevanja, ki zasledujejo nekoliko manj poznane tradicije zlasti afriških perkusivnih godb.

Zvok skupine Wareika Hill Sounds je v osnovi nekakšna mešanica na Jamajki že dlje ustoličene in malodane ponarodele melodike pozavne ter zanimivega spoja različnih, a za nepoučenega opazovalca morda ne ravno značilnih jamajških perkusij. Te segajo vse od starodavnih ritmik predvsem centralne Afrike; obrednega jamajškega bobnanja Nyabinghi pa vse do na tem karibskem otoku nekoliko zapostavljenih odvodov calypso ritma.

Wareika Hill Sounds na EP-ju No More War v štirih mantričnih, a relativno kratkih kompozicijah po eni strani še naprej raziskujejo zapuščino preteklosti, a po drugi s svojstveno mešanico prej naštetih elementov vsemu skupaj uspejo vtisniti tudi lasten avtorski pečat. Ploščo bi lahko najpreprosteje okarakterizirali kot „dvojni dvojček“. Vsako izmed strani te deset inčne vinilne plošče namreč otvori komad, ki nas nemudoma zgrabi v primež sočnega in poživljajočega afro-tropikaličnega ritma. Ta je v obeh primerih podprt s preprosto, a učinkovito basovsko linijo, ki bo bržkone marsikoga spominjala na basovske vzorce iz glasbe pokojnega ambasadorja afrobeata, Fela Kutija. Preostali dve pesmi na plošči sta veliko počasnejši, zaradi česar se po občutju precej bolj približata roots estetiki; na prvi izmed njiju – Free The Universe – pa se najde prostor tudi za dubersko zamaknjen vokal. Kot rdečo nit, ki vse skladbe na pričujočemu EP-ju povezuje v smiselno celoto, pa moramo seveda izpostaviti melodične linije izstopajoče pozavne Calvina Camerona, ki poskrbijo za to, da že tako kratka celokupna minutaža mine še nekoliko hitreje.