NYC dnevnik 1

NYC dnevnik 1

Oddaja
10. 8. 2012 - 18:00

Kratko poročanje o glasbenem vrvežu v mestu, ki nikoli ne spi (med 2.8. in 9.8.). Verjetni scenosled:

- Gold Panda + Shigeto at Bowery Ballroom - 
- Meyhem Lauren - Myshka shop performance at Broolkyn - 
- Roc Raida Memorial at Le Poisson Rouge - 
- Diggers' Delight hiphop park Jam at St. Nichols Park Harlem - 
- Lord Finesse na večeru Props Rich Medine at Le Poisson Rouge - 
- Q-Tip dj set na večeru od Questlove-a at Brooklyn Bowl - 

Na hitro. Bowery Ballroom je soliden prostor s solidnim zvočnim sistemom za nekih 700 ljudi v Boweryju, torej na East Side-u, ki ostaja najbolj grimey/muzičko/ponudbohrambeno konsistenten del mesta. Predskupina, oziroma predduo Gold Pande in Shigeta ni vreden omembe, zato pa sta oba protagonista založbe Ghostly International pokazala, kako se zadevi streže v živo, če si laptopkarski tipkač. Shigeto je presenetil z uvodnim, zelo trdim, kompaktnim in počasnim delom, ko pa je le presedlal na pogojno 2steperske ritme (ritme!, muzika sama ni bila 2step) z ogromno večplastnih melodik, pa se je pogosto vsedel za baterijo in ob komadih bobnjal vzorce, ki so bili presenetljivo pestri, pogosto jazzersko naswingani in točni. Cel nastop je bil izjemno dinamičen (slišali smo od glitcha, do trdega hiphopa, 2stepish house-a, nežnih plesnih viž in gromkih počasnih udrihanj), naštudiran, Shigeto je določene melodije in teksture tipkal v živo, bobnarski vložki pa niso delovali kot nek gimmick, ampak kot poseben, samosvoj dodatek/popestritek. Gold Panda za njim je hitro pokazal, zakaj je bolj popularen od svojega založbenega kolega. Ne samo, da je njegova glasba bolj tržno uporabna, tudi njegov nastop je noro suveren. Ogromno je živega tipkanja subtilnih melodij in ritmik, glasba je izjemno plesna, na trenutke eksplicitno zasidrana znotraj 4/4 estetike. Vendar je house Gold Pande bister - zaradi njegovih živih manipulacij, aranžmajev in v uporabi nekonvencionalnih, nevsiljivih melodij. Vmes Zlata Panda seveda zakuha kar nekaj epskih, white noiserskih peisaž in dizalic, kar je ravno prav rejviš za ameriške publike, ki, jebi ga, rabijo predvidljive klubske prijeme, da se raznorijo. Gold Panda na odru deluje totalen piflar, ki pa ima za seboj ogromno kilometrino in z lahkoto pelje laptop set, kjer stalno vijači efekte, lomi ritme in manipulira tako ritmike kot melodike. Tovrstni nastopi so redko izvedeni tako "spot on".

Naslednji dan. Sodobni rap z ulic Queensa v brooklynski podružnici trendovske streetwear štacune Myshka (ki pa le ni tako popularna kot znamka Supreme, ki ima precej piškavo štacuno na Manhattnu). Nastopil je Meyhem Lauren, v navezi z Action Bronsonom eden od dveh debelih herojev največjega od petih kosov New Yorka. Laurenovich v živo ni najbolj prepričljiv raper, odrska izvedba mu dela manjše težave, včasih se zmoti, je pa precej simpatičen in skromen, kar ni ravno značilno za glavnino obsežnih ameriških nakladačev. Če je Lauren ob pomoči svojih kolegov še nekako speljal zadevo, pa je na celi črti pogrnilo ozvočenje v štacuni. Poudariti je treba tudi, da si je zastonjski nastop trenutno precej izpostavljenega Laurenovicha prišlo ogledat relativno majhno število fenov, kakih 100 nas je bilo in večina je z rahlim začudenjem gledala obuvalo naju z Wudijem. Bla sva namreč v japankah, kar je "a big no no" na ameriški hiphoperski sceni, kjer že od vekomaj kraljujejo superge. 

Roc Raida Memorial (The Gong Battle) je dogodek, ki je posvečen pred dvemi leti preminulemu pionirju turntablizma in ki se je zgodil en dan po finalu tekmovanja DMC USA. Gong battle je tekmovanje turntablistov - vsak dj ima eno minuto, če je wack he gets gonged, kar pomeni, da nekdo na odru po lastni presoji ali vzklikanju iz publike udari po gongu in tekmovalec izpade. Samo tekmovanje ni bilo preveč zanimivo, le trije didžeji so bili konkretni in natančni, ostali precej brez veze. Obiskovalcev dogodka se ni ravno trlo, v bistvu nas je bilo prav malo, kar pa ne preseneča, saj so dan prej v istem klubu (Le Poisson Rouge) komaj prodali 500 kart. In to za državni finale DMCja. V Londonu bi jih recimo za enakovreden dogodek prodali zlahka trikrat več. Host eventa je bil Lord Finesse (the original DITC crew) in ker je že zgodaj zvrnil kar nekaj rum kolc, je duhovito zajebaval vse - goste na odru, publiko in didžeje, ki so tekmovali. Zanimivo pa je, da se je poleg veteranov oldskulašev, kot sta Jazzy Jay in Total Eclipse (kolega Roc Raide iz ene bolj uspešnih skreč ekip The X-Ecutioners), na eventu pojavila tudi pop ikona A-Trak, ki je nakazal tudi svojo prepoznavno rutinco. Organizatorka dogodka je za A-Traka naredila mariskaj, ko je bil mulec in je zmagoval DMCje. In A-Trak tega pač ni pozabil. 

Digger's Delight je serija poletnih torkovskih dnevnih dogodkov v St. Nichols Parku v Harlemu. Vrtijo didžeji, ki so znani kot neumorni diggerji, organizatorji obljubljajo "DJs rock their funkiest but rarest tracks from back in the days that no one should be able to identify." Host dogodkov je starošolska legenda Grandmaster Caz (to je tisti, ki so mu Sugarhill Gang ukradli ime in rime), na tale datum pa sta poleg lokalnih vinilnih junakov rolala tudi The Original Jazzy Jay in naš prvak kopanja po zaprašenih zabojih Woo-D. Gre za precej pozitivne dogodke, kjer bboyi plešejo in didžeji vrtijo raznorazne brejke. Med obiskovalci se znajdejo veterani Rock Steady Crewja, starši z otroki, penzionisti, bboy in hiphop nadobudneži. Spet, hiphop v New Yorku ni več to, kar je bil in vsega skupaj se zbere nekih 150 glav. Mimo pridejo legende, kot sta Lord Finesse in Gramdwizard Theodore (izumitelj scratcha!) in modeli, kot je Dan the Beat Man (človek, ki je izdal seriji Dusty Fingers in Ultimate Breaks and beats).

Lord Finesse je na tedenskem večeru Props v Le Poisson Rouge nadomeščal rezidenta Richa Medino. Za peščico bboyev in hiphop fenov je sukal najprej disco in plesni soul funk. Potem je prišel najboljši del, počasnejši funk in podobno, veliko je bilo DITC original sample materiala. Najdaljši del pa so sestavljale razne hiphop klasike. Finesse je soliden didžej, ni ravno najbolj natančen, a se znajde in ne zarola praktično nobene resne svinjarije. Razen komada Kiss od Prince-a, sheeeet.
EDIT: će je slabo, da je Lord Finesse rolu za manj kot 100 ljudi na Propsu, je res slabo, da je ?uestlove teden kasneje v Brooklyn Bowlu na svojem večeru rolu res drek za 700 ljudi. Niti enga 60s ali 70s komada, samo nu rap sheeet hiti, vmes kak Group Home, M.O.P. hit, ampak vseen študentkarska rap situacija, ki niti ne podre strehe, ko pade Ante Up. Še slabš pa je, da je pred njim bil nek najstniški dance music act, dobesedno kolidž verzija LMFAO. Torej plastični dubstep/house synth pop pofl.... ena sama groza... ?uestlove je zarolu mal boljš kot prejšnji teden "Palčka za uho" (tut na njegovem večeru), sam vseen res slabo.....

Q-Tip je rolal na večeru Bowl Train ?uestlove-a (bobnar Rootsov ima tedensko rezidenco celo poletje) v Brooklyn Bowlu štanco skupin BeeGees in Jamiroquai beli, "college" publiki, ki ne zna plesati. Ostali smo toliko časa, kot je potrebno, da spiješ eno pivo. Nuff said.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Končno! Nadaljevanje oddaje Hipsterije!

Hmmmm... jst bi glede na scenosled skor bolj reku Rhyme Kickersov....

Pri vprašanjih domnevega hipsterstva gre vedno za pakirung, ne vsebino. Pa ni blema, oddajo bom poslušal, pa takoj kupim Miška New Era za €100, samo smešno, ker vem kakšno stališče imate do "the H word" :)

Pojma nimaš, kakšno stališče mam oziroma nimam...

Človek ne jezi se! Kar se označenec tiče res nimam pojma, kaj mišliš, kar se označevalec tiče pa si nekoč dejal da ti ni všeč in da ti gre na živce.

Hahaha.... true dat.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.