JOHN COLTRANE: The 1961 Newport Set

JOHN COLTRANE: The 1961 Newport Set

Recenzija izdelka
31. 5. 2014 - 23.59

Secret, 2012

 

V tokratni oddaji RŠ Koncert bomo razmišljali o koncertu neklasičnega kvinteta Johna Coltranea, ki se je zgodil 1. julija davnega leta 1961 na jazz festivalu v Newportu. Poleg odlične glasbe, ki jo nocojšnji zvočni dokument prinaša, je taisti album tudi izreden primer filološko ne preveč kritične reizdaje starih zaprašenih dokumentov, v tem primeru starih posnetkov na trakovih. In tukaj ne mislimo na slabo kvaliteto zvoka, ki je v tem primeru kar dobro prečiščen danes neprebavljivih šumov takratne snemalne tehnologije, ampak se bomo v naši kratki predstavitvi poskušali obregniti ob precej površno nizanje oz. podajanje dejstev – tako zvočnih kot tekstovnih, ki so po našem mnenju daleč od resnice. Seveda bi za resnejše analize oz. dokazovanje morebitnih zmot potrebovali več časa in prostora, ampak kljub vsemu bo že nekaj evidentnih razkritij podalo problematično plat pričujoče „deluxe, first time ever“ edicije in jo bomo raje označili kot še eno fanovsko masturbacijo, ki pa po drugi strani prinaša tudi zanimive razlike ali odklone, ki so v svetu filologije znatno pomembni za pota globlje resnice, ki jo v glasbi prinaša „master ali zvočni rokopis“ z vsemi nezvočnimi informacijami. 

Pojdimo po vrsti. Na enem najslavnejših jazzovskih festivalov v zgodovini, Newport jazz festivalu, je John Coltrane nastopil kar petkrat. Današnja živa plošča dokumentira njegov drugi nastop na omenjenem festivalu oz. njegov prvi nastop kot solist ali, bolje, kot vodja zasedbe. V takratnih letih, na prelomu iz 50. v 60. leta, je Newport jazz festival preživljal precej turbulentna leta. Po izredno uspešni ediciji iz leta 1960, ki je imela kot posledico, kot pričajo govorice, neverjetno bučne ovacije takratne publike, je zaradi teh in drugih vzrokov tamkajšnja lokalna skupnost zahtevala umik festivala iz njihovega mesta. Žrtev birokratskih iger je postal ustanovitelj in idejni vodja festivala George Wein, ki se je umaknil s krmila takrat že kultnega festivala. Njegovo mesto so prevzeli njegovi bivši sodelavci, ki jim je sledeče leto na neznano podmazan način le uspelo organizirati festival. Edicija iz leta 1961 se bo vpisala v zgodovino kot programsko najbolj komercialna, o čemer priča že bežen prelet povabljenih glasbenih gostov. Na srečo festivala, in predvsem Weina, se v finance preveč zagledanim organizatorjem finančna konstrukcija ni povsem izšla, saj je festival pridelal kar precejšen končni minus. Vse skupaj je kasneje botrovalo temu, da se je George Wein z manjšo spremembo lokacije vrnil v Newport in kasneje še vrsto let uspešno pisal anale jazzovske žive glasbe. Kar je za današnjo, rahlo filološko osvetljeno koncertno ploščo pomembno iz vse te obglasbene priče, je dejstvo, da se je edicija iz leta 1961 preimenovala v „Music at Newport“, najbrž zaradi avtorskih zahtev samega Weina. Zatorej bi rahlo pikolovsko gledano založnike teh prvič izdanih posnetkov Traneovega nastopa morali predstaviti kot „John Coltrane live set at Music at Newport“, ne pa „John Coltrane live set at the Newport jazz festival“, kot je navedeno na naslovnici. Morda se lahko vse skupaj sliši banalno, ampak pravilno navedeno ime festivala oz. prizorišča je pri podobnih koncertnih albumih precej važen detajl.

Druga opazka je precej bolj glasbena. Kot ste lahko v uvodu oddaje slišali v uvodnem nagovoru uradnega spikerja festivala, ta vse skupaj dinamično zaključi z napovedjo, da bodo Trane na tenorskem in sopranskem saksofonu, Reggie Workman in Art Davis na kontrabasu, Elvin Jones na bobnih in McCoy Tyner na klavirju začeli koncert s priredbo Milesove skladbe „So what“. Da ni tako, je jasno že po prvih taktih začetne skladbe koncerta, ki je v bistvu Coltranova kompozicija Impressions, katere naslov se tudi pojavi na ovitku pričujočega albuma. Sta dve možnosti - prva je pač napaka ali bolje interna zajebancija spikerja in zasedbe s Tranom na čelu, ki so si Milesa malo privoščili, najbrž zaradi navidezne rahle podobnosti omenjenih skladb v končnem sinkopiranem poudarku vodilne teme. Druga možnost je, da je ohranjeni posnetek ali, bolje, nam predstavljeni in izdani posnetek rahlo zrezan ali skrajšan, kar je itak že očitno tudi v prehodih med skladbami ali pavzami. Vsekakor ti in podobni detajli odpirajo pomisleke in pot k boljši razlagi, zakaj je tako, in kot pravi fani bi od založnikov pričakovali vsaj delno razlago pri obeleženju tako pomembne reizdaje, ki se je zgodila šele 51 let kasneje.

Če se sedaj za konec obregnemo ob samo glasbo in vsaj poskušamo pozabiti omenjene in še druge založniško uredniške zdrse, bi lahko strnili, da koncertni spored prinaša nekakšen izbor takratnega Traneovega obdobja. Prej omenjenemu začetnemu Impressions, šolskemu primeru hard boba, sledi umirjena balada Naima z legendarne plošče Giant Steps. Kot tretja in obenem „kao“ zadnja ji sledi še epska Coltraneova priredba My Favorite Things, kjer poleg Traneovega izjemnega aranžerskega dara prehaja v ospredje vsa njegova improvizatorska virtuoznost. Če sedaj preračunamo minutni seštevek skladb, ki bi meril približno 32 minut z vštetimi morebitnimi rezi ploskanja in predstavitev skladb, se nam zopet pojavi skepsa, da gre pri omenjeni izdaji za nekritiško zvesto izdajo originalnega koncertnega posnetka. 

Kakor koli že, tokratna koncertna zgodba, čeprav skrajšana ali ne, prinaša vse tisto, zaradi česar mnogi cenijo in ljubijo Coltraneovo glasbeno umetnost. Obdobje, kjer je Trane raziskoval meje svojega inštrumenta in meje orkestracije; zato tudi dvoje kontrabasov v zasedbi, kjer prihaja do takrat slišno netipičnih interakcij med dvema basistoma na odru; končno ta zvočni dokument nekako osvetli in dokumentira živo in predvsem studijsko izjemno rodovitno leto za Coltranea in njegovo takratno zvesto zasedbo. Za konec smo vam pripravili še „bonus track“, ki se prav tako nahaja na omenjeni „deluxe“ plošči. Gre za skladbo  My Favorite Things, vendar tokrat izvajano nekaj mesecev kasneje v Helsinkih. Iz prej omenjene zasedbe umanjka Art Davis na basu, vendar se četverici pridruži Eric Dolphy na alt saksofonu in flavti. Različica skladbe, ki meri dobrih 5 minut več kot verzija iz Newporta, prinaša izjemne solistične trenutke, tako Coltranea kot tudi velikega Dolpha predvsem na flavti. To nam prikazuje, kako so se koncertne verzije med seboj razlikovale, še posebno v solističnih partih. Zatorej uživajte v poslušanju te koncertne mojstrovine in bodite pozorni ob naslednji fanovski manični nabavi katere od „bootleg legendarnih prvič izdanih“ reizdaj vašega ljubljenega glasbenika.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.