2. Festival Boben in lajna

Zavod Boben in lajna z drugo izdajo svojega festivala ponovno prinaša dobre novice za slovenski jazz. Poslanstvo kolektiva mladih slovenskih jazzovskih glasbenikov, ki je osredotočeno na promocijo jazzovske glasbe kot žive in pomembne kulturne tvarine, si zasluži pozornost in podporo, saj slovensko jazzovsko ustvarjanje z delovanjem zavoda pridobiva kontinuiranost, ki je potrebna za zdrav umetniški razvoj in širšo prepoznavnost. Upati je, da bo zavod ob odprtih ušesih ohranil tudi odprtega duha in se ne pustil ujeti v pasti jazzovskih konvencij.

Petkov večer je ponudil štiri koncerte, tri na glavnem odru in enega na t.i. “Odru raziskovalcev.” Otvoril ga je pozavnist Žiga Murko s svojo 13-člansko pihalno-trobilno zasedbo z bobnarjem. Murko je pred kratkim s svojim kvartetom pripravil vroč koncert pred BiKoFejem, ki je na sodobno jazzovsko podstat nalagal plasti improviziranega suvanja s funkovskim pridihom, to pa obogatil še z milesovsko raztegljivimi ponavljanji in z improvizacijo, obarvano z efekti. Tokrat se je predstavil z večjo zasedbo, ki je ob odsotnosti drugih inštrumentov močno poudarila zvočna prelivanja zbranih pihal in trobil. Njene korenine bi lahko iskali v zvočnosti modernih, a ne na progresivnem ekspresionizmu temelječih big-bandih Joeja Hendersona, Sama Riversa ali Davea Hollanda. Murkovi aranžmaji so izkoristili številčnost in v ospredje postavili njeno zvočno prodornost, znotraj katere so bila predvidena mesta za posameznega solista – bodisi brez spremljave bodisi v manjših skupinah, bodisi s kuliso celotnega orkestra. Skupinski izraz, nameščen znotraj predvidljivih smernic, je ob premišljenih harmonijah temeljil predvsem na močnem ritmičnem pulzu, ki je zvočni podobi zagotavljal nujnost napredovanja. Ob mogočnem zvoku ostalih glasbenikov, ki jim je v glasnejših skupinskih pasažah primanjkovalo nekoliko subtilnosti, je bobnarjeva vloga zaradi prevelike potrebe po čvrsti ritmični ukoreninjenosti ostale komaj dohajala. Sicer je Andrej Hočevar prav s tem glasbi dodajal bolj sodobno noto, vendar bi ga raje slišal v vlogi kakšnega neobremenjenega Mela Lewisa. Boljše razmerje med vztrajanjem pri ritmu in izmikanjem je dosegel tubist Goran Krmac. Več subtilnosti je prodorna zasedba dosegla v medigrah treh ali štirih glasbenikov, med katerimi velja posebej omeniti saksofonista Boštjana Simona in Jureta Pukla ter trobentača Jasona Palmerja.

Nadaljevanje večera je bilo, moram reči, nekoliko neposrečeno vztrajanje pri festivalskosti, kar je v praksi povzročilo zmedo in negodovanje. Drugi oder je bil sprva postavljen v interierju, kjer pa seveda ni bilo nikogar razen obeh upravičeno užaljenih glasbenikov. Koncert Zlatka Kaučiča in Igorja Lumperta bi se moral odvijati vzporedno z drugimi, kar je bilo še posebej ob zamudah in predolgem uvodu neizvedljivo. To omenjam zato, ker je bil prav omenjeni, po krivem marginalizirani nastop verjetno vrhunec večera. Kaučič in Lumpert sta se dobro znašla, ko sta oder prestavila kar na prosto in s performativnim uvodom privabila še nekaj gledalcev. Kaučič, ki smo ga spet lahko slišali s polno bobnarsko baterijo, je najprej snel činelo in se z Lumpertom sprehodil gor in dol po ploščadi. Z minimalističnimi sredstvi in nebrzdano domišljijo (poudarke je zaigral kar na odtočnih pokrovih) je ustvarjal hiter pulz, ki ga je obenem presegal s komaj slišnimi alikvotnimi spremembami, saj je činelo igral tik ob odprtih ustih. Nadaljevanje je bilo nepričakovano ekstatično. Kaučič in Lumpert sta se res dobro ujela, pri čemer je Lumpert v nekaterih melodičnih pasažah zvenel kot zatrti glas s Kaučičeve plošče Emigranti, spet drugič pa je tolkalske drnce dopolnjeval s korpulentnim zvokom, ki je ustvarjal vtis neskončne vertikale. Večino časa je bil Kaučič tisti, ki je improvizacijo zares usmerjal. Njegovo igranje je transcendiralo lastno osnovo, ki je ritmične elemente prepletala z implicitnimi melodijami. Njegovo izjemno pretočno igranje je s premišljenimi barvanji združevalo nasprotja, zaradi česar se je lahko iz sugestivne ekspresije nenadoma za nekaj trenutkov prelilo tudi v sunkovito ritmiziranje.

Ker se je naslednji koncert odvijal istočasno s pravkar omenjenim, nisem slišal zaključka prvega in polovice naslednjega. To je bila pevka Tjaša Fabjančič s svojo avstrijsko zasedbo Playgrounds. Njena avtorska glasba je všečna mešanica sodobnega jazza, ki spontano prehaja v bolj kantavtorsko izraznost, ki je v primerjavi z jazzovskim izhodiščem seveda manj kompleksna, zato pa učinkuje bolj neposredno. Fabjančičeva s spretno in lirično melodiko dokazuje, kako sta oba pola, torej jazzovski in bolj popularni, lahko povezana v skupnem izpovednem jedru, ki se spogleduje toliko z Joni Mitchell kot s Corrinne Bailey Rae. Fabjančičeva je sicer imela odlično zasedbo, s katero je nenehno stopala v melodično interakcijo, denimo v pasažah brez besedila, ko sta melodijo s saksofonistom enakovredno barvala. Več napetosti je v nekoliko zamejeno izraznost vnesel bobnar Reinhold Schmülzer.

Za vrhunec na glavnem odru je poskrbel mlajši pianist Marko Črnčec s svojim kvintetom. Njihov sodobni jazz z odtenki post-bopovske tradicije je bil odigran s profesionalno natančnostjo, občutkom za dinamiko in nenazadnje sproščeno energičnostjo – bobnarja Kristijana Krajnčana še nisem slišal v boljši formi. Črnčec je usklajeno zvočno podobo zasedbe dopolnjeval s presenetljivo lahkotnostjo. Igral je ravno prav ostre in hitre pasaže, jih senčil z dobro izbranimi akordi in občasnimi duhovitimi bluesovskimi toni. Ne da bi silil v ospredje, so bile njegove fraze lepo zaključene in povezane. Izrazna tvarina kvinteta je v glavnem vztrajala pri svoji resni sredinskosti, na površini  kompozicije trobentača Jonathana Powella nekoliko bolj gladki, v  kompoziciji saksofonista Lenarta Krečiča pa bolj lirično nežni. Predvsem Krečič je svojo vlogo glasbeno zelo dobro reflektiral, ko je z ekspresivnimi frazami prečil polja svojega nadvse skuliranega izraza. Z zanimanjem čakam, kako bo Črnčec zvenel še v drugih zasedbah.

V bodoče bi si želel, da glavni oder in z njim glavna usmeritev zavoda v prid šolskosti ne bi izločevala bolj eksperimentalnih, odprtih izrazov, brez katerih vsakemu jazzu preti nevarnost, da se bo ujel v lastne mreže.