Blackbird Blackbird

Channel Zero, 23. 4. 2013

Slovenski koncertni prostor je bogatejši za novo, mlado in zagnano organizatorsko silo, ki sliši na ime Young Vibes. Kolektiv, ki je v prestolnico pred časom že uspel zvabiti brooklynške Teen Daze ter Brothertiger, za svojo drugo preizkušnjo prsta na zemljevidu ni bil primoran potisniti daleč. Iz zahodne ameriške obale so v prostore Channel Zera zvabili Mikeyja Maramaga, mladega producenta elektronske glasbe in ustvarjalca izza imena Blackbird Blackbird.  Njegov prvenec Summer Heart je na račun vpadljivih in s popovsko melodiko prežetih chillwavovskih skovank požel veliko odobravanj, zato je bilo preplet teksturno bogatih ritmičnih zasnov, v katere radi zaidejo subtilni prizvoki organskih zvočil, vredno preveriti tudi v živo.

Začetek ni bil obetaven. Na odru je namesto klasične bendovske postavitve, s pomočjo katere Mikey sicer v živo tudi interpretira svojo glasbo, stala le mešalna miza in ob njej sloneči laptop. Uvodni zvočni nagovor je dajal čutiti, da se pred nami odvija DJ set z odebeljenimi podlagami in konstantnimi ritmičnimi nihanji, ki za Mikeyjevo običajno upočasnjeno razvojnost skladb  niso običaj. Izgubile so se tudi njegove značilne vokalne linije, ki bi razbile čut računalniško generirane glasbe. Namesto njih so iz zvočnikov doneli semplani vzorci raznovrstnih interpretacij, kakršna je denimo Running Up That Hill avtorice Kate Bush. 

Toda že kaj kmalu je Mikey posegel tudi po mikrofonu in že kaj kmalu so se tudi frenetični prebliski, ki so se v duhu vseelektronske geneze pretapljali v mnoštva najrazličnejših žanrskih podzvrsti, spreminjali v bolj – pogojno rečeno – umirjene, zasanjane, drugič spet psihedelične in radožive elektronsko podkrepljene pop skladbe. No, uvodna formula se je mestoma še izrisala, predvsem v segmentih nastopa, ki so predstavljali najnovejši repertoar, ki ga Maramag ni pozabil posebej izpostaviti. Z njim je pokazal tudi določeno mero avtorskega razvoja ter pomik k bolj eksperimentalnemu in na sintetizatorjih zgrajenemu zvoku, a na ta način žrtvoval že nekoliko naivne popovske skovanke, ki so presenečale prav s svojo pretočnostjo in enostavnostjo. Na njih je tudi Maramagova vokalna vloga precej bolj izrazita in manj podrejena teksturnim zvočnih bravuram. Vokali  so znali v skladbah izrisati zanimive zvočne vzorce ter jim dodati potrebno dimenzijo, četudi se je grleno petje kaj hitro lahko znašlo v primežu monotonije.

Njegovega nastopa navkljub redkobesednosti ne velja označiti kot zadržanega. Prijetno zapolnjenemu Channel Zeru je naklonjenost vračal s poplesavanjem ter vmes znal iztisniti tudi kakšen »thank you«. Oder je zapustil natanko po uri neumornega muziciranja, a se nanj tudi hitro vrnil ter bis za bisom obljubljal, da je pa ta zares zadnji.