Bratko Bibič & Dedley Woodlybears v Škucu

Bratko Bibič & Dedley Woodlybears v Škucu

Recenzija dogodka
27. 7. 2020 - 14.00

ŠKUC, 24. 7. 2020
 

V petek se je pred Škucem na Starem trgu v Ljubljani nabrala sicer zdaj že konvencionalno razredčena množica, ki jo je zanimal kulturni program te male galerije. Ta teden se namreč odvija cikel dogodkov Dobimo se pred Škucem. Delavnice in koncerte spremlja stalna študentska razstava tekstilnega oblikovanja. Že tako pretočen prostor so organizatorji še delno odprli na ulico, polovica gledalcev je sedela znotraj, polovica pa zunaj. Koncert kot tak zato ni bil niti malo intimen, pač pa živ in vpet v večerni mestni vrvež. 

Koncert je otvoril trio violine, saksofona in harmonike, združen v mladi avstrijski zasedbi, ki se imenuje Dedley Woodlybears. Vodi jo Paul Schuberth, ki ne spi na lovorikah svojega priimka, temveč pri svojih šestindvajsetih letih uživa ugled enega najboljših mladih harmonikašev na območju Avstrije. Predstavil se nam je že na Sajeti z Jeleno Popržan, sicer pa sklada za razne skupine in koncertira predvsem po našem koncu kontinenta. Na saksofonu - najprej sopranskem, kasneje pa tudi tenorskem - ga je spremljala Victoria Vicy Pfeil, violinist Tomaš Novak pa nam je postregel z napevom v češčini, čeprav tudi sam ustvarja v Avstriji. Ta mešanica, vključno z Bibičevim skladateljskim doprinosom, nas opominja, da v določeni umetniški sferi v prepletu klasične, jazzovske in etno glasbe še kako močno čutimo vpliv nekdanje multinacionalne velike Avstrije. Ob nastopu Dedley Woodleybearsov sta me presenetili predvsem mojstrstvo in sproščenost nastopajočih, ki so mi v tej specifični hrupni sceni dajali vtis nekega drugega časa. Kljub močnim modernističnim in celo kakim postmodernističnim elementom je bilo najbolj občutno sevanje energije napol improviziranega zabavljaštva. Predvsem pa je bilo očitno, da je vsa ta nezamenljivo srednjeevropska muzika pognala na tradiciji klasične, ljudske in judovske klezmer glasbe. Slednjo omenjam predvsem zaradi njenega očitnega vpliva tako na jazzovske elemente kot na ljudsko plesno glasbo. Po drugi svetovni vojni ta glasba seveda ne živi več na ulicah, kot je nekdaj, namesto zabavne pa prevzema večkrat bolj muzejsko vlogo, čeprav je židovska družba do pregona več stoletij bogatila glasbeno kulturo stare Avstrije. 

Dvojni album harmonikaša Bratka Bibiča prepleten z intervjujem
 / 9. 5. 2020

Kljub temu da sem nekatere napeve še pomnil z Bibičeve nedavne dvojne plošče Hommage a Cliché, sem bil prijetno presenečen, ko so glasbeniki nekatere dele igrali po notah, vmes pa so se razigrali in prosto improvizirali. Tudi takšen način igranja je danes dokaj redek, čeprav je izredno zabaven, ker ima za poslušalca zelo pomembne iztočnice, nastopajočemu pa nudi veliko svobode. Močan saksofon je v ospredju včasih nadomestil krepak glas Tomaša, ki je kljub očitni izšolanosti ob spremljavi deloval zelo naravno. Gumbna kromatična harmonika pa je držala tako ritem kot jakost izvedbe, ki je morala preglasiti šum okolice. 

Po nekaj skladbah se je na oder povzpel Stepni volk, ki ga starejši poznate iz skupine Begnagrad, sicer pa s Schuberthom igrata v harmonikarskem orkestru Wiener Ziehharmoniker. Seveda je bil to Bratko Bibič, s katerim sva pred nekaj meseci govorila v intervjuju DJ Grafitov o prej omenjenem albumu Hommage a Cliché. Po tem pogovoru mi je Bratko poslal kar nekaj zanimivih posnetkov improvizacij na frajtonarci in besedila, za katera sem pokazal zanimanje. Skratka, vidno je angažiran za delo z mladimi, kar verjetno dokazuje že sam nastop, pa tudi to, da je bil v mladih letih prav v Škucu član izvršnega odbora. S klavirsko harmoniko je uprizoril nekakšno vrnitev, za katero angažiranost ni prava beseda. V skupini je igral težko opisljivo vlogo, ker ji ni dirigiral, še manj pa izstopal, le včasih je skromno povzel pobudo kot mentor dadaistične vragolije ali pa izmeničnega petja. Držal se je v ozadju in pustil mladim, da igrajo s svojim zanosom, sam pa je vse skupaj vztrajno spremljal in užival v skladbah, katerih avtor ali soavtor je - a prej omenjeni improvizacijski vložki so bili edinstveni. 
Koncert mi je minil zelo hitro, saj je bil predvsem ljudski in dokaj igriv. Spet sem imel priložnost slišati skladbe s prvega dela albuma z naslovom Harmonikarjenje. Najbolj pa me je navdušila odprtost gostujočega tria, prek katerega sem se lahko seznanil z delom Bratkovega ustvarjanja, ki ga v intervjuju še nisem mogel zares spoznati. Mogoče bi ga lahko primerjali z Rokom Zalokarjem ali pa Zlatkom Kaučičem ... Že res, da se srednjeevropski prostor najraje povezuje prek klasične in jazz glasbe, a Bibičev pristop je vseeno zelo avantgarden in v koraku z ustvarjalno energijo mladih. Z njeno pomočjo se lahko brez spon preteklosti poklonimo klišeju.

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.