CAVA

Klub Gromka, 26. 1. 2018

Medtem ko petkovi večeri na Metelkovi po večini potekajo v znamenju piva in čikov, je zadnji petek v Gromki zbranim ponudil dozo sveže Cave. Ne sicer kave kot vsakdanjega pivskega poživila, ki marsikomu predstavlja dnevni obred, celo ritual, temveč dozo grosupeljskega šestčlanskega benda Cava. Če za pravo kavo trdijo, da je črna kot vrag, vroča kot pekel, čista kot angel in sladka kot ljubezen, potem bi lahko rekli, da razumemo tudi opojne motive zasedbe Cava, ki svoj navdih črpa iz dediščine soula, latino ritmov, progresivnega rocka in umazanega bluesa.

Mladi band se je javnosti predhodno predstavljal z občasnim koncertiranjem po manjših prizoriščih, nase pa so najodmevneje opozorili v preteklem letu, ko so na Čopovi ulici v centru Ljubljane svojo feršterkarijo priklopili na štrom Hostla Tresor in kot ulični band zaigrali stotinam mimoidočih sprehajalcev. Da bi pokazali, kako se razlikujejo od vsakodnevnih uličnih trubadurjev, so igrali lastne avtorske komade, občasno pa tudi zajamali. Razlogi za nenavadno, a drzno potezo, ki je takrat neznani skupini odprla čist in direkten kanal brez vseh posrednikov do ljudi, verjetno tičijo v njihovi mladostni odpuljenosti in neokrnjeni strasti do glasbe. Pokazali so, da se ne mislijo postavljati v okvire drugih in da je njihov duh svoboden ter odprt. Tako se je ta mlada grosupeljska old-vibe kreativa pričela pojavljati tudi v dometu muzikofilskih radarjev.

Seta v Gromki niso pričeli udarno, temveč so ga otvorili z jam sessionom. Uvodno nerodno vklapljanje in uglaševanje inštrumentov v domeni tedaj že srbečih prstov skupine prijateljev je delovalo bolj kot sproščanje in iskanje nekih zvočnih naracij. Skozi transformacijo kaosa zvočnih meglic se je kasneje izkristalizirala oprijemljivejša tvorba, ko je bobnar prevzel pobudo, basist pa mu je sledil. Ta njihov neroden opening nam je hkrati ponudil zanimiv vpogled v proces, kako bend tudi sicer formulira svoje ideje.

Uvodnemu krogu za ogrevanje je sledila funky kitarca ob sidestick ritmu komada Padam. Melodična kadenca s prestopnimi molovskimi septakordi, povrh pa špura krajših motivov clean kitarskih solaž, je ob soulovsko obarvanem vokalnem fraziranju zvenela v stilu komadov kot je Grem domov v Novo mesto legendarnih Rudolfovih. Celotna slika prvega komada je - brez ozira na spevnost ponavljajočih se refrenov - v odmiku od standardnih formatov spominjala na nekakšen kolaž delčkov, združenih v desetminutno celoto. Da te minute publike niso zdolgočasile, so poskrbeli z občasnimi spremembami igranih tonalitet ter prehodi v double beat tempo in nazaj. Tudi v nadaljevanju so se komadi s podobno dramaturgijo odvijali v barvah bluesa in latino ritmov bossa nove, šaltali v funk in kasneje v jazzerski swing. V bistvu so igrali tisto, kar se jim je zazdelo fajn in jim je zadogajalo.

Aranžmajsko bogata progresivna eklektika pa je na momente z nelogičnimi sunkovitimi preskoki prekinjala propulziven tok sicer bolj plesnih ritmov, ki so jih do tedaj gradili z lepo oblikovanimi organsko-dinamičnimi zvočnimi valovanji. Razlog za takšno dramaturško robustnost gre verjetno iskati v dejstvu, da se skupina še ni povsem ustalila v postavi, nedavna priključitev klaviaturista je denimo prvotni zven celote nadgradila z dodatno harmonično poglobitvijo zvoka, ki pa morda še ni zaključena. V pavzah med komadi fantje niso izgubljali veliko besed z naslavljanjem publike; morda zaradi svoje relativno kratke kilometrine ali pa ker je bil fokus takoj usmerjen v nadaljevanje. Občasno smo bili med komadi priča bohotenju prstnih vragolij z dolgometražnimi solažami dveh očitno s Carlosom Santano navdahnjenih kitaristov, ki sta poslušalstvo vlekla v svoj specifičen trans. Za nemalo okusnih melodičnih trilčkov pa je poskrbel tudi saksofonist. Bas je melodične groove dobro zalepil na igrive dinamične ritme bobnov, a je celotna zadeva zvenela stopnjo boljše, ko se je Cavina jata v stilu štiklov Weather Report sinhronizirala in ubrala enotno smer določenega motiva, črpanega iz njihove bogate košarice melodičnih idej in harmonij.

Kot bi se oglasile sirene iz globin, ki v spomin kličejo nostalgijo po nekih starih časih, smo obiskovalci ob ugrizu v Cavine magdalenice pozabili, da smo pred kratkim stopili v leto 2018. Muzika, ki je zaznamovala generacijo naših fotrov, očitno še vedno ostaja močno usidrana tudi med segmenti mlajše generacije. Glede na obsežen material, ki so ga fantje nakopičili, pa pričakujemo, da se kmalu odpravijo v studio in zakoličijo tudi svojo prvo plato.