Dopethrone & Omega Sun

Dopethrone & Omega Sun

Recenzija dogodka
10. 11. 2019 - 14.10

Klub Gromka, Ljubljana, 5. 11. 2019

 

Udarno, nasilno in primitivno v ničelnem kanalu
 / 14. 10. 2018

Pretekli torek sta po malo več kot enem letu StonerBoner in R.A.F.A.L. Crew v Ljubljano, tokrat v Klub Gromka, zopet pripeljala kanadske doom sludge norce Dopethrone, ki so jih pospremili domači, koprski stonerji Omega Sun. Nekaj pred deveto so z mokrih ulic obiskovalci v klub sprva le kapljali, ob devetih z izjemo prvih dveh vrst pred odrom zapolnili celoten prostor, po zaključku obeh koncertov pa smo zapustili dodobra neprehodno in razgreto Gromko.

Poslušalstvo so gradile pretežno v črnino odete postave, med katerimi sta se presenetljivo (z)našli denimo tudi dve, ožigosani z napisi progresivnejših bendov, ameriških Tool oziroma francoskih Gojira. Ko je oder zasedel trio Omega Sun, se je za trenutek v zanimivi mešanici obiskovalcev pomudila tudi kričačica Julie iz Dopethrone, ki je s svojim deležem v tem bendu prav gotovo k obisku tovrstnega, pretežno z moško publiko zaseženega glasbenega terena spodbudila kar precejšnje število deklet.

V enakomerno zibajoč ritem je obiskovalce koncerta ponesel domači publiki že dobro poznan, a popolnoma neslovensko zveneč bend Omega Sun, ki je luč sveta sprva kot inštrumentalen bend ugledal leta 2013. V močnem kontrastu s temnozeleno obarvanimi zavesami v ozadju so rdeče osvetljeni člani skoraj uro dolgo predstavitev svojih skladb ovili v uigran, z mnogimi koncerti pri nas in v tujini izvežban odrski nastop, s katerim so otvorili razdejanje po imenu Dopethrone.

Glasbo zasedbe Omega Sun tvorijo težke, a obenem mehke stonersko-distorzirane skladbe s ščepcem progresivnejših solaž. Skladbe z njihovega prvenca Opium for the Masses, ki je izšel pred dvema letoma za založbo On Parole Productions, so tudi v odrski izvedbi zapolnjene s skrbno dodelanimi krožnimi groove rifi in s kyussovsko oziroma vistachinovsko navdahnjenimi garcijevskimi vokali basista in vokalista Igorja Kukanje, čigar družbenokritična besedila zvenijo zelo spevno, četudi se včasih zdi, da jih podaja s precej vloženega napora. Z z lastnimi udarci po opnah usklajenimi izrazi na obrazu je bil zelo osredotočeno videti tudi bobnar Sebastian Vrbnjak, ki je med koncertom kdaj tudi miže vidno užival ob proizvajanju ritma, edini dolgolasec na odru, kitarist Aris Demirović, ki smo ga ta teden gostili tudi v kratkem svaštarniškem intervjuju, pa je občasno tudi močneje pomignil z glavo.

Omega Sun so zapomnljivi hitič Despising What You See prihranili za zadnji del svojega nastopa, ko so, po hudomušnih besedah vokalista Kukanje, branju primerno tišino med samim koncertom in pavzami med komadi poslušalci končno prekinili in se prebudili iz nekakšnega tihega jesenskega lebdenja ter prvič v večeru resneje izrazili svoje odobravanje. Vesoljsko psihedeličen intermezzo v skladbi Despising What You See je bil zelo dobrodošel, saj je nekoliko razbil predhodno izpiljeno in enakomerno, mestoma v odsotnost zibajočo glasbo. Bend je obiskovalce še povprašal po časovnem stanju sveta in nato najavil svoj poslednji komad večera.

Predodrje je ostalo nezapolnjeno do konca nastopa zasedbe Omega Sun, četudi se je Gromka napolnila takoj v prvih nekaj minutah po začetku koncerta, kar je v zadnjem, nagnetenem delu kluba povzročilo precej stonerskega švicanja, preglavico, ki so jo izkusili in izrazili tudi člani benda na odru. Po koncu so posamezniki zasedbo še spodbujali k špilanju, vendar je ura že bíla za kaj še težjega. Pred Gromko se je poleg obiskovalcev, ki so se skočili ohladit, nato že nabrala obsežna črna množica, ki je precej oteževala prehodnost med obiskovalci zunaj, kasneje pa tudi znotraj kluba. Med čakanjem na zvezde večera so se iz zvočnikov drli Ministry, kitarist in vokalist zasedbe Dopethrone, Vincent Houde, oblečen v majico z veliko željo – Kill Everyone Now, ki se ima kmalu uresničiti, pa je po odru že razvijal svoje kable.

Dopethrone so tokratni koncert otvorili z enim izmed hitičev z lanskoletne predirljive, v njihovem opusu verjetno najbolj kreativne plošče Transcanadian Anger, s skladbo Snort Dagger. Julie Unfortunate je stopila na oder že kar s prvim komadom in je v njem tudi že – če lahko temu tako rečemo – prepevala, četudi je bila na omenjeni plošči prisotna le kot gostujoča vokalistka na še enem izmed hitičev, poimenovanem Miserabilist, ki se je, podobno kot na lanskem koncertu v Klubu Channel Zero, tudi tokrat zvrstil kot eden izmed vrhuncev večera nekoliko bolj proti koncu dogodka. Miserabilist je fenomenalna pesmica, ki, čeprav že na albumu zveni podmazano, še posebej zaradi pridruženega agresivnega Juliejinega hreščanja, zares močno zabije šele, ko ji je poslušalec priča v živi izvedbi.

Julie se je na tokratnem koncertu zasedbe Dopethrone torej pokazala in tudi izkazala kot na novo pridružena stalna članica benda, pravzaprav kot njihova vokalistka, ki jo spremlja še Vincetov vokal. V duetih, v katerih sta si izmenjevala dele skladb, je Julie odpela vsaj polovico tekstov, če ne celo več, kar se je izteklo v nekoliko višje zvenečo, a še vedno globoko hreščečo oziroma hrupno gmoto. V enem izmed prehodov med skladbami se je, negotova v to, ali je torek ali ne, premišljujoče ležerno zahvalila obiskovalcem za obisk sredi delovnega tedna.

Osrednji del odra in največ pozornosti obiskovalcev koncerta Dopethrone je torej tokrat prevzela Julie, kar pa ni zaustavilo še drugega protagonista, Vincenta, da ne bi tudi na to priložnost postregel s svojimi značilnimi grotesknimi grimasami na odpiljeni faci, s katere je občasno obvisel njegov vražje dolg jezik, iznad katerega so v nas zrle izbuljene oči. Opaziti pa je bilo, da je njegova mimika letos nekoliko manj pristna, kar bi morda lahko pripisali relativni treznosti članov benda, ki je lanski nedeljski koncert odigral naveliko nažgan in zadet.

Kljub očitno zmerni treznosti tudi skrajno resnega bobnarja in umirjenega basista pa je bilo vseeno videti, kot da bi Vincent s svojimi široko odprtimi, grozeče kričečimi usti in čekani vsak trenutek lahko z vso močjo zagriznil v mikrofon in ga z lahkoto raztrgal na dva dela. Srh nas je spreletel ob vsakem njegovem zlobnem smehljaju, ki je predrl že tako praskajoč zven skladb z aktualne, pa tudi s predhodnih plošč, med katerimi nista manjkali niti Host ter Scum Fuck Blues, premierno pa so predstavili še eno povsem svežo, izraziteje doomstersko skladbo.

Dopethrone so kot izvrsten koncertni bend s svojim gorkim bluesom Gromko povaljali kot nič. Na njihove skladbe je nekaj deklet v prvi vrsti v zvijajoče kačjem slogu celo zaplesalo, drugi pa so z glavami opletali tako močno, da se je v vročini njihove bližine čutilo hladen vetrič, ki se je z zadnjim, namesto bisa kar podaljšanim komadom razrasla v požar v obliki kratkega, a sladkega moša. S koncem koncertov zasedb Dopethrone in Omega Sun se je tako pokazalo, da je bil folk lačen ne le težkih rifov, ki so jih ponudili koprski stonerji Omega Sun, temveč tudi hitrega spihovanja gneva s tlačilko kanadskih doom sludgerjev Dopethrone.

 

Dopethrone - Dark Foil (Live @ Heavy Montreal, 28. 7. 2019)
Omega Sun - Despising What You See (Live @ Klub Gromka, 5. 11. 2019)
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.