Drab Majesty

Drab Majesty

Recenzija dogodka
3. 11. 2019 - 14.10

Fotografija: Selena Rox
Klub Gromka, Ljubljana, 30. 10. 2019

 

Na predvečer letošnjih jesenskih praznikov smo se odpravili na Metelkovo, v Klub Gromka, v katerega je po obsežni evropski turneji tik pred njenim zaključkom prispel ameriški duo Drab Majesty. Deb Demure in Mona D sta odrski podobi, ki tvorita to synth pop, darkwave, postpunk dvojico, ki je sicer včeraj tudi zaključila svojo turnejo, v sklopu katere je evropski publiki predstavljala svojo tretjo studijsko ploščo Modern Mirror. Pred dvema letoma nas je predstavitev predhodnega albuma The Demonstration obšla, tokrat pa je ta glasbeni projekt na radar ulovil KiborgSpužva Büking oziroma Škuc Ksb. Drab Majesty sta kot predskupina na evropskih odrih spremljala brata Jarson, ki svoj, na trenutke precej živahen in iskren synth pop ustvarjata pod imenom Body of Light.

Body of Light je mlada dvojica iz puščavske Arizone, ki je sredi letošnjega leta javnosti ponudila svoj tretji studijski album Time To Kill, poln zvočnih vplivov in tudi semplov glasbe zasedb, kakršni sta Pet Shop Boys ali Depeche Mode, vmešanih v izrazito plesno ritmiko, a tudi v vsaj rahlo temačen vajb. Glasbi primerno poskočen vokalist Alex je bil odet v ohlapno in rahlo razprto rdečo srajco z zavihanimi rokavi, izpod katere se je nakazovalo drobno potetovirano telo. V rokah, na katere si je nadel usnjene rokavice, pa je med energičnim zavzetjem odra vseskozi trdno držal mikrofon. 

Tudi Alexov brat Andrew je v pisani široki srajci in s sijočo zlato verižico okoli vratu poplesaval za svojimi sintetizatorji, a v oči je najbolj bodel gahanovski vokalist zasedbe Body of Light, ki se je sprva preizkušal v hardcore in punk bendih, v študentskih letih pa nato poprijel za sampler oziroma sintetizator in se usmeril v elektronsko glasbo. Njegov odrski izraz navdušenja nad tovrstno glasbo je v ples pritegnil tudi obiskovalce v Gromki, med katerimi je pevec že ves premočen od neprekinjenega gibanja in doživetega prepevanja proti koncu koncerta tudi še malo zaokrožil. V publiki se je sicer znašlo nekaj poslušalcev iz sosednjih držav, nekaj gotičarjev, kakšna težkometalska glava in seveda obvezno tudi ena Martin Gore frizurca, ki je pripadala vokalistu synth kvarteta Choir Boy, zasedbe iz kataloga založbe Dais Records, ki skrbi tudi za glasbo zasedb Body of Light in Drab Majesty.

Nekaj čez deseto je nato na oder s pleteno čepico na glavi stopil multiinštrumentalist Andrew Clinco, da bi uglasil in preveril zvok svojih dveh kitar. Andrew Clinco je Deb Demure v Drab Majesty in Noel Skum v industrial, death rock, power pop triu VR Sex, ki fura glasbo s pridihom hladu benda The Sisters of Mercy in ostrine zasedbe The Soft Moon, v katero pomalem zareže kaka od darkwaveovskih melodij glasbe Drab Majesty. VR Sex je Clincov najnovejši glasbeni projekt, ki tematizira problematike potrošništva, vpliva družbenih omrežij in tehnologije ter upada pristnih stikov med ljudmi. Nekatere izmed tem z letošnjega prvenca te zasedbe, naslovljenega Human Traffic Jam, osmišljajo tudi glasbo na ploščah Drab Majesty, še posebej na aktualni Modern Mirror, ki je med nastajanjem v Atenah spontano vase povlekla tudi nekatere poudarke iz grškega mita o Narcisu.

Andrew Clinco je prepoznavnejši del svoje glasbene poti pričel pred dobrim desetletjem kot bobnar v kalifornijski rock zasedbi Marriages pa tudi kot koncertni bobnar za solo ustvarjalko Black Mare. V tistem obdobju je kot Deb Demure pričel snovati in tudi že ustvarjati ter predstavljati glasbo takrat še solo projekta Drab Majesty, katerega določene skladbe je s svojim glasom nežno oplemenitila tudi vokalistka in kitaristka zasedbe Marriages, glasbenica Emma Ruth Rundle. V eni izmed skladb s prvega albuma Drab Majesty, naslovljenega Careless, poleg nje slišimo tudi zdaj že stalnega sodelavca, klaviaturista in sovokalista, sicer pa gledališčnika Mono D oziroma Alexa Nicolaouja, ki je – glede na vizualno podobo in specifičen nastop dvojice prav posrečeno – sin Teda Nicolaouja, režiserja grozljivk.

Preden sta oder zavzela Drab Majesty, se je na steni v ozadju pojavila velika bela pahljača, izza katere je strmel par oči, podoba, ki je nato drobno požmrkovala do zaključka koncerta. To je bil naslovni simbol s ponovne izdaje dvojčeve prve studijske plošče iz leta 2016, na kateri slišimo skladbe s prilivi zgodnjih Lycia, že omenjenih The Sisters of Mercy, plesnih Boy Harsher in New Order, pa tudi kakšne bolj coldwaveovske skladbe. Drab Majesty je sicer srž in briljanco svojega zvoka ujel in zapakiral predvsem na drugi studijski album The Demonstration, katerega žmohtnost nudi izrazito synth/dream pop, darkwaveovsko in post-punkovsko zveneča glasba, medtem ko se na aktualnem Modern Mirror v nekaterih skladbah duo vrača k rockovskemu zvenu, ki pogosto z bolj zdronizirano kitaro preglasi mehko brenkljanje, ki Deb Demure tako gladko teče izpod prstov. Tak močan kitarski učinek je bilo mogoče izkusiti tudi ob tokratni živi izvedbi, ki je morda pretirano preglasila detajle, ki polnijo razgibano elektronsko komponento glasbe Drab Majesty.

V umanjkanju ponekod bolj izčiščene zvočne slike živega nastopa Drab Majesty se je nekoliko izgubil tudi vokal enkrat enega, drugič drugega vokalista, ki mestoma nista uspela poustvariti uravnotežene spevnosti s studijskih posnetkov, a sta bila ne glede na to večinoma solidna v prepevanju, predvsem pa sta presenetila s svojimi uglašenimi dueti. Izognila se nista niti nekaj bolj baladno obarvanim skladbam, ki so iz Gromke pregnale tistih nekaj obiskovalcev, željnih močnejših plesnih ritmov. S tem se je sprostil prostor za plesalce, ki so, shoegazersko zatopljeni sami vase, kakor zamaknjeni uživali ob in poplesavali tako na počasnejše kot hitrejše skladbe in ki so ob koncu ali začetku skladb glasno izrazili svojo podporo dvojici kljub ne vedno najboljši zvočni celoti odrske interpretacije.

Celotna podoba Drab Majesty, ki jo torej tvorijo njuna odrska kostumografija, videospoti in seveda tudi sama glasba, je vzpostavljena na dramatičnem retro dizajnu in zvoku 80. let prejšnjega stoletja. Njuna estetika ima svoj temelj tudi v nenavadnem okusu Clincojeve babice, katere domovanje je bilo opremljeno z zbirom rokokojsko navdahnjenih predmetov in kipov ter raznega okrasja iz grško-rimskega umetniškega obdobja, trdno v spominu pa so mu ostale tudi babičine pahljače in plastičen kipec beneškega gondoljerja. Clinco je tudi sam obiskoval študij kiparstva in slikarstva, a so ga bolj zanimale performativne umetnosti, ki omogočajo prelevitev iz ene persone v drugo.

Deb Demure in Mona D sta svojo glasbo začinila napravljena v svetleči se srebrni obleki z ostro pristriženima belima lasuljama in širokimi črnimi očali čez oči ter s polnima kozarcema v rokah. Z ostro linijo očal na obrazu sta prerodila imidž, ki ga je že pred več kot desetletjem s svojim prvencem vzpostavila Lady Gaga, in ki je sedaj očitno, v sicer bolj barviti in norčavi varianti prepričal tudi reperja Tylerja, the Creatorja. Izstopajoča temna očala v primeru Drab Majesty zakrivajo, kot pravita sama – patetično rečeno, okna v dušo, torej ob pogledu vanje tisto nekaj bistveno človeškega, zato naj bi s svojo podobo predstavljala neopredeljivo, a izvenzemeljsko brezspolno pojavo, ki ima svoj izvor med drugim tudi v fascinaciji z zloglasnimi ameriškimi kulti. Predvsem s tistimi, predanimi religioznemu prepričanju v obstoj nezemljanov in letečih krožnikov, s čimer skušata kritizirati kot tudi potrditi privlačnost tovrstnih združenj. To, da si je Clinco pred nekaj leti nadel podobo oziroma masko, izvira iz njegovega občutka, da je glasba, ki jo je začel preigravati sam izven zasedbe Marriages, podana iz povsem druge ravni senzibilnosti in vzgiba, obenem pa oba člana menita, da je osvobajajoče utelešati različne karakterje oziroma osebnosti, s katerimi se lahko na odru nekoliko otreseta vsakdanjosti in poslušalcem ponudita tudi možnost opazovanja.

Z namerno hladno togostjo, teatralnostjo in minimalnim gibanjem sta Drab Majesty simpatično predstavila pretežno skladbe z aktualnega albuma Modern Mirror, nekaj skladb s predhodnika, k naboru pa sta dodala tudi še Everything is Sentimental s prvega albuma, s katerega smo pogrešili denimo komad The Foyer. Zaključek njunega predvidenega dela koncerta je naznanil oster hrupni prelom, ki je skupaj z reverbanimi zvoki sintetizatorja izzvenel v vse bolj luknjičasto, a razplesano Gromko, na oder katere sta se s svojim tako imenovanim tragičnim wavom za bis vrnila še s skladbo Kissing the Ground z odmevne druge plošče The Demonstration.

Brata Alex in Andrew iz Body of Light sta s svojim synth popom, retro vizualijami in imidžem demonstrirala, kako izgledajo plesna 80. leta prejšnjega stoletja štirideset let kasneje, dvojica Andrewa in Alexa v preobleki Deb Demure in Mone D, ki tvorita Drab Majesty, pa nam je nastavila ogledalo sodobnosti in morda tudi odblesk v prihodnost.

 

Drab Majesty - Not Just a Name (Audiotree Far Out)
Drab Majesty - Amoeba Green Room Session
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.