Festival Sonica 2015: Alex Augier, Ontervjabbit, Rashad Becker

Recenzija dogodka
5. 11. 2015 - 14.30

Kino Šiška, 3. 11. 2015

(Foto: Aleš Rosa)

 

Pretekli torek smo bili ob letu osoréj zopet priča uvodnim glasbenim oscilacijam že docela pripoznanega festivala Sonica, ki poteka pod okriljem ljubljanskega Muzeja tranzitornih umetnosti. Dogodek, ki se dogodi enkrat letno, ima v vmesnem času sicer še serijske odvode - ti iz leta v leto postajajo vse pogostejši -, vendar se kljub večji prezenci imena Sonica, njeno zvočno tkivo najmočneje zgosti ravno v srčiki prihoda jesenskega mraza. In letos ni bilo nič drugače.

Za razliko od lanskega zaključka v morebiti celo preveliki Katedrali je bil tokratni otvoritveni koncert festivala v že prislovično intimnejši Komuni, ki jo je kot prvi zasedel francoski avdiovizualni umetnik Alex Augier. In zasedel jo vsekakor je! Z ogromno tridimenzionalno kocko, v katero in za katero se je glasbenik skril, je zasedel osrednji prostor med dvema stebroma, s tem pa obrnil perspektivo siceršnjih avdiovizualnih nastopov, na katerih glasbenik stoji pred belim platnom, na katerega je projiciran vizualni del performansa. Poleg umika funkcije glasbenika kot osrednjega demiurga, ki je bila ob tokratnem nastopu izvedena le do določene mere, tovrstna praksa v prostor vpeljuje odtise zvoka in s tem – vsaj v svojem teoretičnem osnutku – uporabi mnogo bolj neposreden, celo haptičen način komunikacije. A monokromatične vizualizacije, ki po osnovnem vzorcu Augierjeve konkretizacije sledijo principom v Ljubljani nedavno videnega Henkeja ter Kurokave in Ikede, sledijo tudi in predvsem docela zvesto zvoku samemu. 

Rasternotonovski hlad s pridihom IDM-ovske nagajivosti, ki je tu in tam presekan z ambientalnim delom ali nojzerskim vložkom, je narativno docela preprost, celo predvidljiv, s tem pa ujet v dolgo linijo spustov in padcev, analognih klubskim dropom, temu pa v vsaj ne eksplicitno reflektirani maniri sledi tudi vizualna plat. Dvojnost in hibridnost povsem arbitrarno povezanih medijev glasbe in podobe na tem mestu pridobita neobičajen enačaj, saj gledalec-poslušalec nemalokrat dobi občutek zgolj tehnicistično zastavljenih algoritmov, ki se v najubornejšem trenutku izkazujejo kot močen blesk svetlobe ob nizkofrekvenčnem sunku. Od tu pa ni daleč do zgodnje nasičenosti s formalno neinovativnostjo, s tem pa tudi nepričakovana sprememba barvnega spektra na koncu ne učinkuje več kot presenetljiv prelom s prejšnjimi sekvencami.

Brez tovrstnih zagat pa sta se po daljšem premoru znašla Domen Učakar in Neven M. Agalma iz dvojca Ontervjabbit, saj je njun nastop premico prehodnosti in prepustnosti sekal na drugačnih koordinatah. Oba člana dvojca sta vsak na svojem koncu nojzerskih praks dejavna tudi izven Ontervjabbit - Učakar kot Lifecutter, Agalma kot Dodecahedragraph –, njuno skupno delovanje pa temelji na združevanju dromljajočega in šumečega nojzerskega stejtementa s tehnoidno in ritmično navdahnjenim pulziranjem. Zakrite melodije, antropomorfno bzikanje analognih zvočnih virov in že kar nedostojni hi-hati so poleg koncizno zastavljenih semplov v nekaj več kot polurnem setu zapolnili Komuno s potentno in suvereno zvočno gmoto. Ta ni klonila izvirnemu grehu nojzerske žive fragmentarnosti in nedodelanosti, temveč je v očitno izostreni komunikaciji med obema članoma vzpostavila dovolj močno podstat, da se je narativno zaokrožen set sproti vihal na noter in se karseda dinamično prelamljal. 

Razprostrtje Augierjeve predvidljivosti in zapeljive klubske nogice je Ontervjabbit jasno prekinjal z ritmično nojzersko poslastico, ki ji recenzent v tovrstni zjedrenosti pri dvojcu še ni bil priča. Njuna hoja po robu pa se je, čeprav na resnično svojevrsten način, s prihodom Rashada Beckerja, notoričnega berlinskega mojstra masteringa, ki mu tovrstne oznake sploh niso blizu, prevesila v nove prostore zvočnega raziskovanja. 

Glasbena fikcija, kot svoj glasbeni izraz opisuje Becker, je že z začetnim, na prvi posluh spotikajoče se sproženim zvokom začela ustvarjati komponiran zvočni narativ. Ta se je v polovici živega seta oplajal z zvoki in sekvencami z Beckerjevega odličnega in kritiško priznanega prvenca Traditional Music of Notional Species Vol. 1, preostala polovica pa je že slišanemu zvoku tesno sledila. Vendar je treba poudariti, da srž njegovega nastopa vseeno ni bilo sledenje zvoku plate, temveč njena konkretna in enkratna evokacija, ki nujno izhaja iz konteksta, v katerega je bil glasbenik zaradi teh ali onih razlogov potisnjen. Kreiranje nove gramatike iz diskretnih zvokov modularnega sintetizatorja, ki so postavljeni v mnogo bolj jedrnata zaporedja kot na prej omenjenem albumu, pa ni zgolj vzpostavitev novega načina komponiranja zvočnih enot, temveč se znotraj novih silnic vzpostavlja tudi način repeticije, ki pa vsemu »človeškemu« in »naravnemu« v narekovajih nemara ostaja tuj. Tako konceptualna premisa, skrita v imenu albuma, pristoji tudi samemu nastopu, saj ta nasprotuje uveljavljenim glasbenim obrazcem ritma in harmonij, obenem pa zaradi mejne antropomorfnosti, ki je radikalizirana še z zavestno uporabo zgolj sintetičnih zvokov, ves čas vanje tudi vstopa. 

Torkov trojni sonični sunek je tako šele retrospektivno pridobil rdečo nit, ki jo je moč videti v formalnem raziskovanju glasbenih vzorcev. Še tako predvidljiv Augierjev nastop je z Ontervjabbitovo hibridizacijo nekje med kakofoničnimi zvenenji in ritmičnim šumenjem ter kasnejšo Beckerjevo razpustitvijo zasidranih sekvenc enostavne repeticije pridobil določeno mero smiselnosti umestitve v program. Le premori med nastopi bi bili lahko krajši, a morebiti so tudi ti odstirali novi način odvijanja festivala, ki je v letošnjem letu razprostrt čez skorajda celoten november. Tako si lahko že danes v Slovenski kinoteki v sodelovanju s serialko Kino-Uho ogledate nastop Wolfanga Spahna in Roberta Curgenvena, za napovedi ostalih dogodkov, ki bodo v okviru letošnjega festivala Sonica svoj konec storili 26. novembra, pa se odpravite na spletno stran www.sonica.si ali na druge vire javnega napovedovanja. 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.