IGOR LUMPERT & STRING PROJECT

Klub Cankarjevega doma, 15. 1. 2013

Med sinočnjim naletavanjem debelih kosmov snežink se je v Klubu Cankarjevega doma le otvorila nova, šesta sezona programskega cikla Cankarjevih torkov. Po lanskoletni jeseni, ki je bila v klubu nad mestom jazzovsko sorazmerno borna, je tekoči program spet zdravo ambiciozen. Zgodnejši pričetek koncertov, gratis kozarec vina po njihovem koncu in gostinska ponudba dve uri pred njihovim začetkom so kozmetične spremembe, ki spremljajo še vedno izredno konsistentno programsko linijo. Ta ponovno nudi solidno dozo glasbenih cukrov z druge strani Atlantika, nekaj svetovne glasbe za izboljšanje proračunske bilance ter precejšen nabor bolj ali manj intrigantnih domačih projektov.

Ne le da slednji dogodki smelo prispevajo k obstoju in razvoju domače scene, navadno so vsled sosedov, sošolcev ter tet in stricev nastopajočih tudi dostojno obiskani. A vsaj včeraj so že omenjeni kosmi snežink očitno poskrbeli, da je strunski projekt Igorja Lumperta godel bolj poredko populiranemu klubu. A vreme gor ali dol, od potencialne obiskovalske srenje bi človek vseeno pričakoval boljšo odzivnost na nastop Igorja Lumperta, ki je predvsem v zadnjem času z živimi nastopi ter z lanskim ploščkom izkazal svojevrstno obvladovanje jazzovskega vernakularja ter prepoznavno in všečno avtorsko noto v njegovi razdelavi.

Poleg številčnejše publike je žal izostal tudi bobnar Kruno Levačić in namesto jazz tria ob spremljavi godalnega kvarteta je narava projekta zadobila dodaten komorni odtenek, ki pa, vsaj sodeč po posnetku mariborskega nastopa zasedbe, ni tudi njen integralni izraz. Poleg vodje zasedbe, saksofonista in skladatelja Igorja Lumperta, ki ustvarja predvsem čez lužo, so bili na odru še Masa Kamaguchi na basu in sorazmerno mlad ter  akademsko ustrojen strunski kvartet z Rokom Hrvatinom na violi, Nikolajem Sajkom na violončelu ter s Petrom Ugrinom in Klemnom Bračkom na violini.

Nastop, ki je brez standardnega vmesnega premora trajal kakšno uro in četrt, je pustil nekoliko ambivalenten vtis. Navkljub izrazno bogatemu saksofonu Lumperta pa doživetemu in burnemu basu in memorabilnim, čeravno nekoliko pretiranim, godalnim melodičnim zankam je samo funkcioniranje zasedbe često izražalo določeno motečo dualnost. Na eni strani sta Lumpert in Kamaguchi dokaj žanrsko pletla glasbene niti in jih kompozicijsko tudi vodila, na drugi strani pa je bila godalna sekcija, ki ji je bila delegirana bolj spremljevalna vloga. Zazankani in nekam ostro začrtani odmevi ter repeticije cinematičnih melodičnih motivov so bili sicer kompozicijsko spretno vpleteni v igro jazzovskega dua, a tekom koncerta niso dosledno figurirali kot organski del porajajoče se glasbe.

Tega očitka pa ne gre plasirati povsem pavšalno in po uvodnih dveh komadih, ki sta še posebej jasno izzvenela v tem razmaku, je večina sledečih komadov uspešno izpeljala fuzijo vseh muzikantov na odru in vsled tega se je napovedanih petinsedemdesetih minut, ki so se po začetnih vtisih zazdele skoraj kot grožnja, vendarle konkretiziralo v dokaj uspešen nastop. Temu je botroval predvsem Lumpert, čigar melodični saksofon je večkrat spomnil na jazzrockovske refrene kakega Chrisa Speeda, ki ga prihajajočo pomlad kanimo slišati na istem odru. Ob takšnih energičnih pasažah je odsotnost bobnarja povsem potihnila. A je bilo to odsotnost moč še kako glasno slišati ob kakšnih bluesovskih štiklih in večkrat se je zazdelo, da bi komorna sekcija lahko svojo polno integracijo realizirala že ob dostojni ritmični podlagi.

Vseeno odsotnost bobnarja ni bila ključna in tako prednosti kot pomanjkljivosti nastopa so bile same na sebi jasne. Lumpertove kompozicije so bile intrikatne, a premalo gibke; toliko bolj so bile gibke njegove saksofonske linije. Godalni kvartet je bil občasno preveč obstranski, hkrati pa je ta četverica glasbenikov vseeno materializirala nekaj povsem hipnotičnih skladb. Funkcija in prezenca basa Mase Kamaguchija je bila, četudi brez izrazitejših digresij, kratko malo odlična. Večer je bil torej prijeten in nekaj šibkosti glasbenega izraza, upajmo, ni bilo končna točka Lumpertovih kompozicijskih ambicij za takšno inštrumentalno konstelacijo, marveč kvečjemu povsem soliden obet njihovega nadaljnjega razpletanja.