Indekš: White Wine

Indekš: White Wine

Recenzija dogodka
5. 11. 2017 - 16.10

Kino Šiška, 2. 11. 2017

 

Četrtkov koncert v Kinu Šiška je otvorila zagrebška psych pop zasedba Luul, ki je tokrat prvič nastopila v Ljubljani. Z njihovimi skladbami se je višja intonacija moškega vokala melodično razprostirala prek indie obarvanih zvočnih kompozicij. Dve kitari, bas in bobni pa so v nežnem vzdušju nezahtevnih melodij, ki gredo zlahka v uho, žal zdolgočasili občinstvo. Poleg tega so se zasedbi, ki je na odru delovala precej statično, pripetili tudi tehnični zapleti. Lahko bi sicer rekli, da gre za dokaj univerzalen band, ki bi kot predskupina lahko nastopil kjerkoli.

White Wine, ki so jim bili pravo nasprotje, so svoj nastop že pričeli naravnost spektakularno. Na zatemnjenem odru je divje utripal stroboskop, Fritz Brückner je pričel igrati na fagot. Kaj kmalu se je vmešal še bobnarski ritem Christiana "Kirmesa" Kuhra ter vokal, ki je prihajal od neznano kje iz ozadja dvorane. Joe Haege je presenetil z izvirnim performansom, ko se je, oblečen v kostum, ki je spominjal na delovna oblačila, sprehajal med publiko ter jim pel iz oči v oči. Med tem je tudi izrazno zaplesal in šele ob zaključku prvega komada skočil na oder. Zasedba je poskrbela za intenziven light show, ki je na psihedeličen način poglobil koncertno izkušnjo. Šlo je za pravo predstavo, ki je koncert zasedbe White Wine zapečatila kot nepozaben in edinstven dogodek. Poleg točne in močne glasbene ter lirične izgradnje, ki je bolj ko ne sledila njihovemu novemu albumu Killer Brilliance, je sporočilo nadgradila in dopolnila vizualna komunikacija nastopajočih. Koncert je bil obarvan nekoliko futuristično, bend pa je s svojim performansom vidno razbijal mejo med sabo in publiko. Tudi iz besedil in drže se je dalo razbrati, da želijo širiti sporočilo enakosti, da opozarjajo na aktualne družbene stiske ter poslušalce oziroma gledalce pozivajo k reakciji.

Fritz Brückner je fagot izmenjaval s sintetizatorjem, ob igranju pa je na vsake toliko udaril tudi po Kirmesovih delno elektronskih bobnih. Ti so bili vezani na veliko spiralo kovinske barve, ki je segala do stropa ter se tresla v ritmu. Bobnal je tudi Joe, ki je imel ob sebi svoj mali set elektronskih tolkal. Sicer pa je, kadar ni bil zaposlen z divjim vokaliziranjem ter nagovori občinstvu, igral električno kitaro.

Med nastopom se je Joe trikrat preoblekel. Zasedba je bila na začetku dogodka uniformirana v belih hlačah ter rumenih srajcah. Svoje bele hlače je Joe nato zamenjal s črnimi. Postavili so naluknjano platno, za katerega se je Joe skril in skozi luknjo v višini obraza recitiral besede, ki človeka preplavijo z nelagodjem. Pred ta pano so nastopajoči sami po dvorani napeljali svetlobna trakova, ki sta začrtala nekakšno stezo med občinstvom. Po njej je Joe nato plesal v celo nekoliko hiphopovskem duhu in manično ter predano pljuval svoje besede. Njegova mimika ob tem je bila pretirana, izrazita. Na vse kriplje se je trudil prisotne prepričati v smisel svojih besedil in v veliki meri mu je to tudi uspelo. Iz svojega trebušnega dela je nato pričel vleči rumen trak, ki ga je napel čez celo dvorano, ker pa ga je bilo preveč, je ta žal tudi popustil in zadeva je padla na tla. Zvočno sliko so gradili elementi trip hopa, jazza, indie rocka, darkwavea in še bi lahko naštevali. Joe je glasbo, ki jo izvajajo White Wine, opisal kot preprosto rock’n’roll. Z občinstvom je komuniciral ter v nastop vložil mnogo energije in tudi provokacije nikakor ni primanjkovalo. Na neki točki koncerta je med petjem ležal na tleh, na koncu pa je slekel še črne hlače in zaključil v krilu ter belih žabah.

Vsekakor koncert bolje razjasni marsikaj v povezavi z albumom in njegovimi besedili. Ko na primer pojejo, da ne vedo, kaj bi rekli, je to lahko zato, ker je prisotno toliko vidnega in sporočilnega, kar pove več, kot kar je izrekljivo. Gre za redek pojav, ko že podoba sama kriči. Njihova trenutna turneja je na nek način precej inovativna pogruntavščina, večer na njihovem koncertu pa je kot izrezan iz kakšne znanstvenofantastične nanizanke ali filma. Vsekakor gre za preseganje tipičnih koncertnih okvirov, kakršnih smo vajeni. Skoraj kot v nekakšni predstavi je Joe Haege, v obeh pomenih besede, odigral svojo vlogo na koncertu, na neki točki celo odložil mikrofon in med občinstvo pel na suhe glasilke. Seveda so vsi nemo strmeli. Vokalist je namreč tudi filmski igralec in stvar je bila izpeljana profesionalno. Šlo je za udarno mešanico med seboj skreganih čustev ter poskus prebujenja tudi manj dejavnih živcev. Zasedba je večplastno glasbo stalno gradila na napetosti, če pa se je kakšna skladba za kratek čas na videz umirila, je že kmalu za tem sledil naslednji preobrat, ki je zlovešče dopolnil pogrešano strukturo. Velika prednost pestre atmosfere zvokov je bila multiinštrumetalnost dveh članov zasedbe.

Za konec je frontman iz škatle, v kateri je hranil rekvizite ter obleke za preoblačenje, potegnil še en artefakt, in sicer plastično žensko glavo, obarvano s krvavimi madeži, ter jo razstavil ob strani odra, da je bila na ogled občinstvu. Teatralnost in vesoljskost sta vsekakor zavidanja vredni veščini, ki sta pripomogli k nepozabnosti tega koncertnega večera.

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness