Mac DeMarco

Mac DeMarco

Recenzija dogodka
11. 7. 2016 - 14.30

Veliko dvorišče Močvare, 8. 7. 2016

Fotografija: Tomislav Sporiš za Ravno Do Dna

 

V petek se je na velikem dvorišču zagrebške Močvare odvil koncert Maca DeMarca. Za razliko od leta 2013 se Kanadčan na tokratni turneji pri nas ni ustavil. Približno tisočglava publika je v prijetno poletnem vzdušju, ki je za Macovo glasbo kar najbolj primerno, lahko slišala nabor komadov z njegovih zadnjih treh izdaj. Priča pa smo bili tudi veliko hecom in norčijam. Z Macom igrajo Joe McMurray za bobni, Rory McCarthy z basom, Jon Lent za klaviaturami ter s kitaro in klaviaturami Andrew White, ki smo ga pri nas lahko videli jeseni, ko je koncertiral s Tonstartssbandht. Mac seveda poskrbi za glavni vokal in kitaro. Koncert se je moral končati do enajste ure, tako da je najavljena točnost držala do pike natančno. O predskupini, katere vlogo je prevzel Alex Cameron, zaradi logističnih težav v tej recenziji ne bo govora.

Koncert se je še pri svetlobi otvoril s The Way You'd Love Her, singlom zadnjega albuma Another One, nadaljeval pa s Salad Days, naslovno skladbo z njegove predzadnje plošče. Nad zvokom se nismo smeli pritoževati. Morda so pri bolj plesnih delih bobni malo izstopili iz miksa, a to celotne zvočne slike sploh ni motilo. V prvem delu koncerta je Mac izmenično igral bolj plesne in bolj umirjene komade, pretežno s svoje zadnje izdaje. Vmes smo bili deležnih raznih anekdot in šal, stika s publiko je bilo nasploh veliko. Šale, ki jih na odru zbijajo Mac in njegov bend, so večinoma neumne in mejijo na straniščni humor. So neke vrste stand up komedija na glasbenem odru, ki temelji na trenutnem občutku nesproščenosti, ta pa se že v naslednjem hipu razblini z zelo sproščeno muziko.

Enega večjih aplavzov je požel hit z albuma 2, Ode to Viceroy, nekakšna hvalnica cigaretam. Na splošno so živahnejši komadi delovali bolje. Morda je tako mnenje posledica tega, da je bil tukajšnji recenzent bolj oddaljen od odra, je sicer dobro videl, a med mirnejšimi deli hkrati še preveč dobro slišal pogovore soudeležencev koncerta, ki so se zadrževali na varni razdalji od odra. V Reelin' In The Years, priredbi skupine Steely Dan, je band pokazal tudi svojo tehnično podkovanost. Lahkotne melodije je nadomestilo distorzirano kitarsko večglasje, bolj značilno za progresivni rock. Ob tem so vsi trije kitaristi svoje instrumente začeli tipično zajebantsko igrati za glavo. Čeprav na začetku zabavno, se je komad vlekel predolgo in večkrat se je zazdelo, da se bend zabava bolj kot publika.

Kriki, ki jih je Mac vključil v skoraj vsak drugi komad, povečini niso delovali v prid pesmi. Prvič so dobro izpadli šele proti koncu, v komadu My Kind Of Woman, ki je bil poleg Ode To Viceroy eden izmed vrhuncev, če ne celo najboljši del koncerta. Dobro razmerje med živahnostjo in lahkotnostjo na eni strani ter melanholijo na drugi je pripomoglo k dinamiki izvedbe, Mac pa je v pesem dobro vključil tudi malo bolj rokerski del. Ko se med komadi Mac ni šalil, se je zahvaljeval vsem povprek. Tonskemu mojstru, organizatorju turneje in prijatelju iz Hrvaške, ki jih je pred nekaj leti spravil čez srbsko mejo. Presenetljivo se je zgodil tudi »shout-out Ljubljana crewju«. Proti koncu se je koncert prelevil v konkretno zajebancijo, najbrž premo sorazmerno s količino popitega alkohola. Mac je srfal po občinstvu in za bobni igral We Will Rock You, na kar se je publika pričakovano odzvala s petjem refrena, a je bilo vse skupaj videti poceni, navkljub zavedanju, da gre le za štos.

Kot bis so odigrali vsaj petnajstminutno distorzirano verzijo komada Enter Sandman, v katerem je Mac pokazal svoje pevske sposobnosti, saj ga je zapel presenetljivo dobro, in še enkrat dokazal tudi poštene kitarske veščine. Odigral je namreč precej zahtevno solažo, česar od takega, na prvi vtis zabušantskega, lika ne gre pričakovati. Glavni riff komada so nato predolgo upočasnjevali, v enem trenutku pa začeli igrati zelo pospešeno. Spet bolj zabavno za bend kot za publiko.

Dvourni koncert Maca DeMarca v Močvari ni bil koncert za zbrano poslušanje. Ni bil niti koncert, ki ga ne bi smel zamuditi niti minuto. Šlo je bolj za sproščeno druženje ob DeMarcovi glasbi z dobro mero heca na zelo prijetnem prizorišču, ki ga ponuja veliko dvorišče Močvare. Na žalost nismo slišali nobenega komada z Macovega prvega albuma Rock'n'roll Nightclub, smo pa se zato – eni bolj, drugi manj – zabavali ob šalah o dreku, ritih in še marsičem nalašč neokusnem. Brez dvoma bi bil Mac DeMarco navdušen, ko bi izvedel, da v hrvaščini obstaja očitno zelo primerna izpeljanka njegovega imena – Mac DeČmarco.

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Mac DeSuncetižarko

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness