Mara Trax

Klub K4, 7. 2. 2012

Foto: Anže Kokalj

Na predvečer praznika kulture se je v klubu K4 odvil svojevrsten večer poezije. V ledeno beli Ljubljani se je namreč ustavil tandem Mara Trax in nam na dogodku, pomenljivo imenovanem Ženska poezija, predstavil recital predvsem svežih, občasno pa tudi nekaterih zimzelenih house vibracij.

Pa pojdimo kar lepo po vrsti. Pod imenom Mara Trax po morju plesnih klubskih glasb že nekaj let uspešno jadrata dj-ki in producentki Maayan Nidam in Vera Heindel. Medtem ko je Verino ime v širših house krogih še relativno novo in neuveljavljeno, pa ima Maayan, marsikomu poznana tudi kot Miss Fitz, za seboj že kar zavidljivo ustvarjalno in sukaško kilometrino. Dekleti sta moči združili leta 2007 in od takrat že dodobra prerešetali globalno elektronsko klubsko sceno, poleg tega pa sta svojo kreativnost materializirali tudi z dvema zanimivima kratkometražnima izdajama za manjši, a zato nič manj pomembni založbi Oslo in Cyclical Trax. Leta 2010 se je njuna pesem Sticky Fingers znašla celo na kompilaciji nemške techno velikanke Perlon, pri kateri je za ta mesec napovedana tudi izdaja njunega tretjega EP-ja. Vse to govori v prid domnevi, da vstop skozi portal, ki vodi v house hišo slavnih, za Mara Trax ni več daleč.

Maayan in Vero med drugim druži velika ljubezen do vinila in dj opreme stare šole, saj za predvajanje glasbe uporabljata bolj ali manj izključno dva gramofona. Poleg tega pa sta skupni jezik očitno našli tudi v podobnem razumevanju tako imenovanega back to back načina vrtenja glasbe v dvoje, ki se ga lotevata nepretenciozno in na videz zelo preprosto. Vsaka izmed deklet navrže po en komad, ga uspešno vmiksa, in nato poda štafeto naprej. Koncept se sicer sliši sila enostaven, saj na prvi pogled ne razkriva problema smiselnega grajenja glasbene zgodbe, ki pa je bržkone v kakršnemkoli dj setu seveda imperativ. Prav na tej točki, kjer so si zlasti v dobi vinila kot prevladujočega formata za predvajanje klubske glasbe zobe nemalokrat lomila celo največja imena techno in house scene, pa duo Mara Trax naravnost blesti.

Mara Trax svoj set gradita z veliko subtilnostjo, pri čemer ni prostora za hektično vrtinčenje ekvalizatorskih ali filter knofov na mešalni mizi ali kakšnih temu podobnih eskapad. Viške in padce v dinamiki raje prepuščata posameznim pesmim znotraj skrbno izbranega niza komadov, ki jih med seboj zlivata na dovolj mehak način, da pri zaprtih očeh tudi pozoren poslušalec zlahka izgubi sled za tem, kdaj se je izvršila predaja štafetne palice. Zanimivo je, da sta nekaj po drugi uri na tak način tudi prevzeli vajeti nad plesiščem, ki ga je sicer že pred njunim prihodom dostojno ogrel dj Aneurija.

Po mirnejšem začetku, ko so prevladovale predvsem milejše melodične in basovske linije, smo v nadaljevanju odpluli v nekoliko bolj razburkane tech-house vode, pred koncem seta pa sta dekleti našli prostor tudi za nakaj vokalnih sladkorčkov. Ob tem je še enkrat vredno poudariti, da tako prehodi med posameznimi komadi, kot tudi med daljšimi pasusi glasbenih tokov niso učinkovali kot "za vsakega nekaj" temveč kot povsem koherentna in verodostojna celota, ki je le redko dopuščala padec plesalčeve oziroma poslušalčeve pozornosti.

Ne glede na to, da je bil obisk sorazmeroma skromnen, si bodo organizatorji večera poleg imena Mara Trax brez zadržkov lahko zarisali zlato kljukico. Po eni strani zaradi tega, ker jim je v pravem trenutku uspelo pripeljati eni od morebitnih zastavonoš tech-house gibanja prihodnosti, po drugi pa, ker je nenazadnje tudi zbrana množica več kot zadovoljno poplesavala do zgodnjega jutra, do koder jo je po koncu nastopa zvezd večera popeljal vedno nasmejani in plesno razpoloženi Ian F.
Na še kakšen podoben večer poezije!