MENT – četrtek na Metelkovi in v Stari mestni elektrarni

MENT – četrtek na Metelkovi in v Stari mestni elektrarni

Recenzija dogodka
5k hd
5. 2. 2018 - 17.30

* foto: Nejc Ketiš
Metelkova, Stara mestna elektrarna, 1. 2. 2018
 

Pretekli teden je razpolavljala že četrta edicija MENTa, festivala sodobne glasbe in sorodnih umetnosti, na katerem se je mudila tudi recenzentska ekipa iz vrst Radia Študent. Če se morda lahko katera od domačih glasbenih entitet upravičeno pritoži, da smo ji v zadnjih letih namenili precej malo pozornosti, MENT te pravice zagotovo nima, saj smo z raznoterimi prispevki do sedaj pokrivali prav vse njegove ponovitve. Temu navkljub pa ga zaradi širokih žanrskih kapacitet, na domačem terenu dokaj svežega koncepta showcasa in internacionalizirane palete nastopajočih in obiskujočih, s katerimi učinkovito razpihuje kotlinsko glasbeno inverzijo, v etru obširno in po koščkih prežvekujemo tudi letos.

Po uvodnem headline večeru, o katerem ste danes lahko slišali že v prvi recenziji dneva, nas je v četrtek festivalska pot prek nastopov vodila od Kina Šiška in Kinoteke do Stare mestne elektrarne, Metelkove in tokrat prvič celo v Orto bar. Organizatorjem je ponovno uspelo dokazati, da je nabor slovenske glasbe dovolj širok, da je četrta izvedba festivala lahko gostila sveže domače zasedbe, pa četudi so jih morali za uresničevanje obljube promocije domačih glasbenih znamk privleči iz tujine. Tako je za vzhod nočnega dela glasbenega programa v prostorih Stare elektrarne s subtilno mehkim glasom in šepetajočo spremljavo na kitari poskrbel srčkano sramežljiv nastop mnogim neznane Zale Kralj. Ta je bil sicer razmeroma monoton, a ravno zaradi predvidljivosti nadvse pomirjajoč in nikakor dolgočasen. Nasledil jo je eden osupljivejših aktov festivala, nastop dunajske skupine 5K HD, ki je sicer predhodno monokromatičnost ohranila na vizualnem nivoju, a poslušalstvo v glasbeni domeni popeljala v povsem nasprotno smer. Stik muziciranj nastopajočih je na trenutke deloval togo, a se po nekaj taktih vedno znova izkazal za mnogo bolj barvitega in ritmično oziroma melodično izpopolnjenega, kot je bilo na začetku fraze mogoče pričakovati. Če bi lahko bendu očitali podobno statičnost in zaspano prezenco na odru, je glasbena plat nastopa odražala diametralno nasprotje – razgibani aranžmaji in na momente evforične kompozicije so sicer sedečo publiko v Stari mestni elektrarni uspešno držali pri zavesti, zvočne tranzicije pa so poglavja nastopa povezovale v konsistentno zvočno pripoved.

Program se je nadaljeval na Metelkovi, ki se je kljub slabim vremenskim razmeram zapolnila do kapacitet. Program je prav tu začel slediti osrednjemu načelu plastenja in prekrivanja, ki ga je napovedovala že vizualna podoba festivala. Tako je bil obiskovalec tudi letos primoran, da si določi programske prioritete in te znotraj nabora še dodatno fragMENTira med proste časovne luknje. Sicer zanimiva in kreativnost spodbujajoča poteza DIY priprave programa pa je nastopajoče postavila pred kruto realnost, da je publika v maničnem sledenju svojim urnikom med koncerti stalno zapuščala in polnila dvorane, kljub temu da je bila večina nastopov vredna celostne obravnave. Za tiste z nagnjenostjo k fear of missing out občutkom je bila tako odločitev ostati doma letos ponovno zagotovo manj stresna in za zdravje neobremenjujoča.

Po podrobni obravnavi nastopajočih in medsebojni uskladitvi urnikov smo bili prisotni predvsem v krogu Channel Zera, Gala Hale in Menze pri koritu. Četrtkovi nastopi v Gala Hali recenzentoma niso pretirano ugajali. Začenši z estonsko skupino Trad.Attack, ki sicer z zanimivim naborom inštrumentov v modernejšo world preobleko vnaša tradicionalne nacionalne glasbene elemente, so njeni končni zvočni podobi umanjkali prav ti zanimivejši kosi glasbil, na trenutke preglašeni še s spremljevalno kitaro. Tudi kasneje v večeru je denimo Mary Anne Hobbs svojim izkušnjam in stažu navkljub postregla z izredno neprepričljivim nastopom.

Kontrastno je bil program v Channel Zeru zvočno precej enoličen, a je ravno zato deloval veliko bolj koherentno in prepričljivo. Multiinštrumentalistka Katya Shilonosova je sicer z zasedbo Glintshake nastopila že na otvoritveni dan v Kinu Šiška in tam nakazala zanimivo zvočnost in odrsko prezenco. Njen solo projekt Kate NV je navkljub izrednim in na momente že kar parodirajoče popoidno naravnanim kompozicijam deloval tako razgibano, da se nastop ni izgubil v množici drugih, hkrati pa je odlično osmislil tudi slovenske sanjajoče pop jezdece Futurski. Ti so poleg ustaljenega repertoarja komadov in tokrat že precej suverenega nastopa postregli s svežim materialom in s prav zadnjim koščkom nastopa precej plesno ter nič kaj zaspano ali zasanjano razgibali kanal čez nič. Chui je bila morda edina zasedba v Channel Zeru, ki ni diplomirala s sinti. Morda je bilo delno krivo tudi, da je bend s svojo jazz fuzijo izstopal iz kitarskega povprečja četrtkovega večera, saj so efektirane solaže saksofona ob splošnemu gruvu benda dodatno zasičile zvok in uhajale predvidljivosti glasbenega nastopa.

Ob videnem in slišanem je tako naš poglavitni pomislek usmerjen proti četrtkovi časovni in prostorski razporeditvi nastopov. Ne gre sicer spregledati, da je sestava urnikov že sama po sebi najverjetneje megalomanski projekt, ki terja usklajevanje tako časovne razpoložljivosti in tehničnih zmožnosti prostorov kot tudi nastopajočih. Prav tako je treba omeniti, da je specifika showcase festivala v tem, da je poslušalec na kraju dogodka soočen z raznolikim programom nastopajočih. Recenzenta sta bila tako postavljena pred dilemo nekaj-zamuditi ali vse-videti in se prepustiti teku med različnimi prostori, ki zaradi množice nemalokrat ni bil prijeten. Morda bi promet zmanjšala homogenejša razporeditev nastopajočih, saj bi se tako poslušalec lažje prepustil določenemu vzdušju v celoti. A hkrati namen organizatorjev najverjetneje ni v spodbujanju poslušalske ozkoglednosti in lenobe. Neglede na to pa se zdi, da tudi funkcija izobraževanja nosi odgovornost skladnosti posameznih bendov, s čimer zagotavlja predvsem boljšo reprezentacijo izrazov nastopajočih znotraj glasbenih miljejev, v katerih ti delujejo, in jim zagotavlja optimalne pogoje za predstavitev svoje glasbe. Slednje je organizatorjem festivala mnogo učinkoviteje uspelo že denimo že v sledečem petkovem večeru.

Poleg glasbenih nastopov je nujno omeniti tudi dodatne aktivnosti, ki so se izvajale pod okriljem festivala. V četrtek sta bili to glasbena delavnica igranja teremina z avstrijsko umetnico Dorit Chrysler in projekcija filma o ruskem oziroma še bolje sovjetskem pristopu k elektronski glasbi z naslovom Electro Moskva. Omenjeni dnevni program je enako kot vključeno mreženje in predavanja predstavljal dodano vrednost festivala MENT. O bojaznih pred konfekcizacijo domače glasbene scene smo v preteklih letih že lahko poslušali, zato bi bilo strahove pred njo brezpredmetno ponovno obujati, sploh glede na to, da je po štirih letih na domačem terenu še ni čutiti. Namesto tega lahko upamo, da bo festival v prihodnosti nadaljeval s svojim poslanstvom in pomagal pri transformaciji Ljubljane v žarišče sodobne kulture kljub rezom, ki jih je ta resor ravno sedaj deležen s strani aktualnih kulturnopolitičnih inštanc. MENT ima velik potencial za dobro kotiranje na podlagi ugodnega geostrateškega položaja in številnosti kvalitetne domače produkcije. Tako tudi na domači sceni počasi raste zaupanje do njegove showcase orientacije, ki izpodriva strah lokalnega ustvarjalnega kroga pred bavbavom internacionalizacije, menedžerjev in trga. Osel pač ne gre rad dvakrat na led. Upamo, da bo MENT vsaj na glasbenem področju še naprej doprinašal pri razpihovanju tabujev tujstva v dolini Šentflorjanski.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.