Metabonma: 4SAXESS

Metabonma: 4SAXESS

Recenzija dogodka
6. 10. 2016 - 14.30

Klub Gromka, 4. 10. 2016

foto: Laszlo Juhasz

 

Torkov Metabonma je v Gromki ponovno ponudil zanimivo bero. Tokratni gostje so bili saksofonski virtuozi 4saxess, ki sicer delujejo že 15 let. O uigranosti zasedbe torej ni večjih dvomov, vseeno pa gre izpostaviti dejstvo, da je kvartet svojo postavo skozi čas spreminjal. Najnovejši član je tako postal mladi alt saksofonist Oskar Laznik. Sicer pa zasedbo sestavljajo še Lev Pupis na sopranskem, Primož Fleischman na tenorskem in Dejan Prešiček na baritonskem saksofonu. Vsi štirje člani so akademiki s kar nekaj mednarodnimi priznanji in odličji, kar se je odražalo predvsem v visoki tehnični ravni skupnega muziciranja.

Program je bil po besedah Pupisa zasnovan dvostransko: kot glasbeno popotovanje po različnih žanrih in kot prerez glasbene ustvarjalnosti kvarteta. Koncert so otvorili slavnostno z znano skladbo francoskega skladatelja Fauréja, naslovljeno preprosto Pavana. Renesančni ples, ki je svoj razcvet doživel kot eden izmed parov v baročni suiti, je že s Fauréjem dobil novo preobleko, tokrat pa smo ga slišali še v drznejši. Aranžma za saksofonski kvartet izpostavi kontrapunktsko gradnjo Pavane, obenem pa ohranja izrazno, lirično melodičnost, po kateri je skladba znana. Kvartet je skladbo predstavil predvsem skozi melodično linijo, kar je sicer bogato kompozicijo malce osiromašilo, saj bi prav poglobljenost v polifono prepletanje prinesla večjo preciznost in prezentnost, ki sicer pritičeta skladbi.

Na programu sta bili tudi dve skladbi sodobne narave, in sicer delo makedonske skladateljice Jane Andreevske Am I A Falcon, a Storm, or an Unending Song?, ki zunajglasbeno inspiracijo črpa iz Rilkejeve istoimenske pesmi iz Knjige ur, sicer pa izrablja fragmente prvega stavka Bachove Tretje violinske sonate. Skladba tako kot Rilkejeva pesem kroži, le da ne med besedami, temveč med inštrumenti, poslušalca pa pušča ujetega v neskončni vrtinec zvokov, oziroma če se opremo na Rilkeja, življenja. Drugo delo tako imenovane »sodobne klasike« pa je kompozicija Goldspell hrvaške skladateljice Mirele Ivičević, ki se trenutno izpopolnjuje v Gradcu pri Beatu Furrerju. Skladba v dveh stavkih govori o naravi groznega, še posebej o navezi filma in prikaza groze oziroma strašljivega, ki vse prevečkrat izpade banalno, smešno, parodično in umetelno. Skladateljica delo osnuje na zgoščevanju in stopnjevanju dramatičnosti ter njenem razvezu. Hitri prvi stavek z nenadnim, nepričakovanim koncem nasledi počasni, temačni drugi stavek, ki napetost zadržuje s pritajeno dinamiko in mnogimi ilustrativnimi vstavki, ki so značilni za tovrstno filmsko glasbo. Obe skladbi je kvartet odlično predstavil tako tehnično kot vsebinsko.

Največji del programa pa so zajemala dela z balkansko melodiko in večinoma z lahkotnejšim karakterjem. Z izjemo skladbe Gregorja Strniše Balkan Route, ki govori o migracijah beguncev, so bile skladbe plesne narave. A če se za trenutek ustavimo pri Strniši, slovenskem skladatelju in sodelavcu RTV-ja, ki je skladbo Balkan Route napisal za čezoceanski obisk kvarteta, lahko rečemo, da ima skladba močan družbeni angažma. Le-ta se odraža skozi repetitivno ponavljanje glasovnih izsekov, ki v naslovnem stilu poročajo o dogajanju na begunski fronti. Ponavljajoče se je zasnovana tudi glasba za kvartet, ki včasih igra vlogo spremljevalca in deluje bolj statično, spet drugič pa stopa v ospredje. Sama repetitivnost namiguje na prevečkrat slišane floskule o pomoči in razrešitvi begunskega problema, medtem ko le-ta ostaja nerazrešen, čeprav se je situacija prebegov ponavljala v celotnem prejšnjem letu. Bolj ko se bližamo koncu skladbe, bolj je ozračje zaostreno in napeto, skladatelj poseže tudi po nekaterih razširjenih tehnikah igranja, še posebej izstopa multifonija na baritonskem saksofonu, ki jo je Prešiček odlično izvedel.

Ostali del koncerta je, kot že prej rečeno, pripadel skladbam lahkotnejše narave, ki so se spogledovale tudi z jazzom. Čardaš Pedra Iturralde oziroma »saksofonski hit«, kot so ga poimenovali člani kvarteta, je bil tokrat prirejen za kvartet, glavna vloga pa je pripadla sopranskemu saksofonu, ki se precej izkazal. Skladbi Jumping Marko Gone Mad Vida Pupisa in Zeleni Jure Igorja Lundra pa sta zazveneli v odlični izvedbi kvarteta. Za konec so nam odigrali še Lundrov Charleston, ki nas je v igrivi maniri pospremil domov.

Iz programa je razvidno, da kvartet 4saxess domuje v mnogih žanrih, kar je tudi pogosto lastnost saksofonske glasbe, saj se je že sam inštrument uveljavil relativno pozno in tako korenini v drugačni glasbi kot starejši inštrumenti, ki so bolj zapriseženi tradiciji klasične glasbe. Četverec odlično krmari med sodobnim repertoarjem, jazzom in priredbami klasičnih del, njihove vrline pa se kažejo tako v tehnični dovršenosti kot skupni poglobljenosti. Tako je torkov večer kljub nekaj izvedbenim spodrsljajem dobro izzvenel.     

Pa če rečemo še nekaj besed o koncertnem ciklu Metabonma, ki poteka že tretje leto v organizaciji KUD-a Mreža pod umetniškim vodstvom Jožeta Bogolina, ki je širši javnosti poznan kot polovica ansambla Drumartica. Cikel na Metelkovo prinaša klasično glasbo, od tiste zgodovinsko najbolj oddaljene pa do sodobne, prav tako se spogleduje z improvizirano glasbo ter elektroakustično in elektronsko glasbo. V središču je predstavljanje slovenskih ustvarjalcev, tako skladateljev kot izvajalcev, vseeno pa v goste vabijo tudi uveljavljene tuje glasbenike. Na prejšnjih Metabonmajih smo imeli tako priložnost slišati imena, kot so Mate Bekavec, Marko Hatlak, Valentine Collet, Nejc Grm, Bruce Hamilton, Drumartica in drugi.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.