MicroDROPS

Recenzija dogodka
19. 8. 2020 - 14.00

Tenetiše, 14.–18. 8. 2020

 

Pretekli vikend se je na tenetiški gmajni zgodil kulturni dogodek, kakršnega si bitja, željna pobega v deželo hedonizma, v trenutnih okoliščinah celo zamislimo težko. Seveda govorimo o elektronskem plesnem dogodku, pri katerem se več dni brez prestanka posluša šponanje repetitivnih ritmov. A kljub razmeram, ki so sicer onemogočale, da bi se zgodil festival z dvema žanrsko ločenima odroma in večjim številom udeležencev, so zdrava mera imaginacije ter močna volja, resnost in vložen trud organizatorjev festivalski prostor po pravilih igre uspešno napolnili s petsto obiskovalci in nekaj nastopajočimi producenti iz tujine, zvočni ambient pa je bil potresen z glasbenimi slaščicami, ki so zrasle na domači grudi. Morda je smiselno omeniti še, da se organizatorji Drops festivala že od samega začetka poskušajo čim več povezovati na lokalni ravni, sama organizacija pa deluje od spodaj navzgor.

Po prvotnem načrtu naj bi bil dogodek sicer nekoliko daljši in celo obsežnejši kot lansko leto, ko je pridobil sloves festivala, ki se vztrajno širi tudi na mednarodno raven. Povezovanje s tujino je prisotno pri sami organizaciji in zasnovi vizualne podobe, pa tudi pri izboru glasbe in se ne nazadnje odraža v profilu obiskovalcev iz tujih držav, kot so recimo Italija, Avstrija, Nemčija in Francija, ki so letos zopet predstavljali večinski del občinstva. Vsekakor pa je sama scena, ki je zrasla iz rojstnodnevnih zabav v osrčju šenčurskih gozdov, znanih pod imenom Čagadelija, izjemno relevantna tudi za avtonomno gorenjsko underground sceno, v širšem glasbenem prostoru pa je na žalost pogosto spregledana ...

A potopimo se v bazen brezčasnih zvočnih frekvenc. V petek pozno popoldne, ko evforije ob pričetku festivala kljub dežju ni odplaknilo na kompost, je za ogrevanje poskrbel mlad kranjski techno producent in DJ Grega Kalinski oziroma Douchean. Njegov set bi glasbeno sicer sodil v sklop poznejših ur, a nič za to – tisto občestvo, ki je bilo bolj željno techno ritmov, je kasneje na festivalu svoje potrebe po plesu pač zadovoljevalo skladno s soncem, a o tem malce kasneje. Žanrsko afiniteto pa je vendarle vsaj nekoliko dlje, ohranjal Gregor Kocijančič, najbrž bolj znan kot Selgor, ki nas je v drugi polovici svojega običajnega techno izraza tokrat osvežujoče presenetil z izborom tekno viž, ki jih v našem prostoru nismo ravno vajeni fasati, a smo se jim skladno s tempom vendarle hitro privadili. Te so se proti koncu zlile v vrtinec psytrancea, oziroma natančneje – dark proga, foresta in zenona, za kar so v nadaljevanju za mešalkami poskrbeli Sun Wu Kong, glavni organizator festivala Bor Košnik oziroma Nibiru, Fabio Amigo in drugi. V takšnem stilu se je glasbeni repertoar noči razvijal dalje, vse do naslednjega dopoldneva, ko sta v obliki eksperimentalnega techno live acta s sedaj že zajetnim naborom analognih sintetizatorjev kosilo kuhala Nina Lang in Peter Kalinski, ki tvorita dvojec Stagnat

Za nadaljnje tenstanje plesišča je v glavnih urah dneva kakopak poskrbel DJ ofnana_pesa oziroma Vid Pobegajlo, ki slovi po hitrejših in udarnejših BPM-jih, a je tokrat poleg leva v sebi razgalil tudi nežno mucico. Več kot smiselna pa je bila v okviru tehnažarsko obarvanega popoldneva inkorporacija DJ-seta Hi-Gashija, saj njegov glasbeni izbor morda najlažje opišemo z oznako afterparty techno. Zadnji trije omenjeni nastopi so torej kljub drugačnim žanrskim odvodom techna ustvarili krasen zvočni lok. Nastopajoči so se namreč med seboj več kot očitno poslušali in publika se posledično ni mogla izogniti plesnim psihofizičnim vragolijam, ki jih na Dropsih na splošno nikoli ne manjka.

Kljub temu, da večina publike kulturno ostaja na ravni psytrancea, pa je bil live act Tadeja Pelka oziroma visoškega producenta, ki se predstavlja pod psevdonimom PELTZ, lep dokaz za to, da bi si organizatorji morda lahko na voznem redu privoščili še več žanrske diverzitete. A ta nadgradnja se bo glede na vizijo organizatorjev – če bo vse po sreči – zgodila naslednje leto v obliki dodatnega odra. Kakor koli, omenjeni producent, ki ga je sicer težko ali celo nemogoče slišati kje drugje kot v sklopu dogodkov ekipe Chagga Records, je tokrat produkt svojega dolgoletnega ustvarjalnega procesa strnil v koherentno in celovito enourno – torej za potrebe publike vseeno nekoliko prekratko – elektrokozmično pripoved, ki je plesalce prav prijetno božala s subtilnimi melodijami, a tudi zavrtela po nareku basovskega groova. 

Noč se je nadaljevala pod poveljstvom že uveljavljenih veteranov slovenske podtalne psytrance scene, kot so Shamaniak, Blaazny in Skokni pa lokni. A posebne omembe je gotovo vredna didžejka Eva Bitenc oziroma EaAruru, ki je zopet sledila svojemu absolutnemu sloganu »zmerej ga morš žgt«, kar med drugim v kontekstu njenih darkerskih psihedeličnih setov nujno vključuje tudi dele s hitrostjo vsaj 200 BPM, a vendar so se tokrat skozi razpoke zvočnega zidu med drugim zasvetili profani žarki svetlobe. V podobnem stilu pa je nadaljeval nemško-avstrijski DJ Darkruss, ki je v svoj set inkorporiral celo elemente klasike in avantgarde.

Na tej točki je treba poudariti tudi glavno paradigmo, ki Dropse razlikuje od drugih festivalov v našem prostoru, in to je pozitivno naravnana fanatičnost glede vrhunskega zvočnega sistema, pri čemer resnično ne gre za nepotrebno preseravanje v smislu avdiofilske izkušnje, ampak za boljšo zvočno vidljivost oziroma ojačano senzorično izkušnjo sprejemanja elementov, za katere pri marsikateri natančneje strukturirani glasbeni stvaritvi brez uporabe primerne tehnične opreme sploh ne vemo, da obstajajo. Druga očitna prednost ozvočenja Funktion-One pa ta, da je do naših čutil milosten, torej kljub nekajdnevni konstantni izpostavljenosti glasni jakosti zvoka ob prihodu domov ne izkrvavimo iz ušes. 

Drops festival torej uspešno stopa za smernicami, ki jih je postavil na primer berlinski festival Freqs of Nature, ki je poleg poudarka na tehnični ravni prinašal tudi združevanje najbolj obskurnih žanrov elektronske glasbe, a vendar bo do želene vizije potrebnega še nekaj tlakovanja. Za konsistenten dizajn odra in ostalih festivalskih površin, ki se konceptualno napaja iz stila, ki ga je v prejšnjih edicijah že zastavil kolektiv a:part in se odraža v lesenem landartu ter recikliranih zavrženih kolesih in podobnih industrialnih delih, pa je tokrat poskrbel umetnik Motte, ki je dekoriral tudi omenjeni berlinski festival.

Festivalska publika je bila v primerjavi s prejšnjimi leti ali celo na splošno z dogodki v svetu rejverske kulture očitno zares željna glasbe in plesa, torej ne le vsega tistega, kar pride zraven, zato nas je letos presenetila vsesplošna pozitivna atmosfera, ki se na srečo ni povzpela do stadija neprijetnega grotesknega plesa zateženih androgeno nabitih buldožerjev. Med drugim bi publiko tudi težko okarakterizirali, ker je bila precej pisana. In s tem ne mislimo le na aladinke z orientalskimi vzorci, temveč na najrazličnejše ljudi, ki so na plesišču ne glede na svoje žanrske preference ustvarili sprejemajoč prostor, kjer so se meje, zarisane v tla zaradi skupne tlake, do konca festivala uspešno zabrisale ...

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.