Moskau

Gala hala, 28. 5. 2016

Disclaimer: slika je s četrtkovega koncerta v Spunku.

V soboto je v Gala hali svoj ljubljanski krst doživel hrvaški art-core kolektiv Moskau, ki je bil v zadnjem letu na Radiu Študent prisoten v obliki dveh oddaj Tolpe bumov - jesenskega prvenca Dirty Ground in pomladnega naslednika Gospel Machine, na katerem so se lotili priredb gospel pesmi. Izbira seriala Vroč korak, ki v Gala hali predstavlja kvalitetne zasedbe iz vesolja rock'n'rolla, morda ni bila najbolj logična, saj Moskau niso bend, ki bi te na prvi posluh prisilil k plesu. A konec koncev je to le formalnost, ki s samim koncertom niti nima kaj dosti veze.

Moskau so se v Ljubljano pripeljali direktno na Radio Študent, kjer so gostovali v RŠ intervjuju in ob tem za pokušino akustično odigrali tri komade. Prišli so v zasedbi z albuma Gospel Machine in s seboj pripeljali še zbor treh spremljevalnih vokalistk, katerih vloga na koncertu ni bila omejena le na petje. Buga Klara Blanuša, Tena Rak in Katarina Čondrić so v pesmih z Gospel Machine pogosto opravljale vlogo gospel zbora, na drugih pa so se poslužile tudi bolj in manj konvencionalnih instrumentov.

Prvi letošnji koncert na letnem vrtu Gala hale se je brez predskupine začel okrog pol enajstih. Nekaj desetglava publika je večinoma sedela na stolih, postavljenih bližje šanku kot odru. Na začetku nas je pred odrom stala le peščica prijateljev. Koncert so otvorili s priredbo Son Housa - Grinnin' In Your Face, ki jo je moč najti na najnovejšem albumu Gospel Machine, nadaljevali pa z The Carnival Is Dead s prvega EP-ja iz leta 2010. V prvi polovici koncerta so Moskau igrali komade s svoje celotne diskografije, na katerih je vlogo glavnega vokala suvereno prevzel Ivan Grobenski. Kot je fluidna sestava kolektiva, so se člani skoraj neopazno menjali tudi na instrumentih. Buga Klara je na primer na različne načine igrala na kovinske grablje za listje ali tolkla na plehnat umivalnik, Katarina pa je vsake toliko časa metala verigo na kovinski del lopate. Pri enem boljših komadov, Water Bed, se je umivalnik odlično izkazal.

Ko so v drugi polovici prešli na sklop petih komadov z Gospel Machine, je glavni vokal prevzel Ivan Laić, ki se je prej smukal po odru in včasih igral na klaviature, včasih pel spremljevalne vokale, včasih pa s kavljem udarjal po grabljah. Laićev pristop k petju je manj lep in natančen, a zato bolj grotesken in spačen, kar doda k atmosferi gospela in predstavlja odličen kontrast nežnim vokalistkam. Tudi ko oba Ivana pojeta hkrati, imata ponavadi različni vokalni liniji, tako da isto besedilo pojeta eden mimo drugega in prav ta heterogenost izpade odlično. Večinoma so se Moskau držali aranžmajev, ki so jih postavili na studijskih izdajah, le potencirali so kontraste, za kar smo jim lahko samo hvaležni. Na Ain't No Grave, ki je bil eden izmed energijskih vrhuncev koncerta so različno od studijske inačice dvignili nivo razbijaštva, kar se je na koncu komada prelevilo v vsesplošno kričanje. Takoj zatem je za mikrofon stopila Buga Klara in ob spremljavi doma narejene enostrunske električne kitare, na kateri je Ivan Gundić proizvajal škripajoč hrup, odpela lahkotno uspavanko Go To Sleep You Little Baby.

Na prvem singlu z Gospel Machine, Wade In The Water so back vokalistke odlično spremljale pesem s petjem in ploskanjem. Kljub temu da se je pod odrom proti koncu nabralo še nekih deset ljudi, žal tudi to ni bilo dovolj, da bi se publika pridružila ploskanju in prevzela vlogo zbora, kar bi lahko še dodatno oplemenitilo koncert. Tudi Laićev poziv pred zadnjim komadom The Daughters, naj ljudje pridejo na oder razbijati po improviziranih instrumentih, je izzvenel v prazno, tako da je on edini pod odrom hodil sem ter tja in udarjal na ogrodje ženskega bicikla, kasneje pa čez hrup na pamet recitiral odlomek iz Biblije. Koncert so končali brez bisa, kot se za tak nastop tudi spodobi.

Razloge za uboren obisk koncerta je mogoče pripisati različnim dejavnikom. Finalu Lige prvakov, sorodnim koncertom v Channel Zero in v KUD-u, slabi oziroma neobstoječi promociji ali ravnokar končani Drugi godbi, ki je ponudila veliko koncertov v kratkem času. Žalostno dejstvo je, da bi tak koncert denimo v okviru festivala Ment ali kakšnega podobnega festivala nedvomno navdušil množico, tako pa je bilo na sobotnem koncertu brez vstopnine edinstvenemu doživetju priča le okoli 50 obiskovalcev. Pa vendar to Moskau ni vrglo iz tira in občutek imam, da jih bomo v Ljubljani še videli.