Nein. Koncert, feelformans in filozofija

Kino Šiška, 19. 9. 2016

Dogodek v Kinu Šiška si je dal ime, ki ga prevzema tudi ta recenzija: feelformans. Lahko bi rekli tudi performans ali ostali pri formulaciji "dogodek", pri čemer je druga rešitev presplošna, prva pa bi bila zavajajoča. Feelformans Nein je namreč bolj malo temeljil na izvajanju v danem momentu, namesto tega pa si je pomagal predvsem z video projekcijami. Že na začetku lahko povemo, da se nas zadeva ni dotaknila. Pa vendar: prepletanju različnih dogajanj, postavljenih v očitno premišljeno scenaristično zaporedje, rabi filozofskih tekstov in ne nazadnje glasbenih vložkov, ne moremo očitati banalnosti, pa tudi ne napihnjenosti. A če jo vzamemo kot celoto in zraven še resno vzamemo avtorjevo poigravanje s poimenovanji, bi ta "feel-formans" očitno morali opredeliti s tremi konceptualnimi momenti.   

"Feel-". Tu se je očitno nekomu zdelo vredno poudariti, da se zadeva občuti, in verjetno še, da se občuti z različnimi čuti. Res je: bil je zvok, bili sta svetloba in slika. Pustimo »-formans« ali pa si ga samo sposodimo: da, seveda je šlo za dogajanje, ki je bilo formirano. A v tej formaciji je bil ključen tekst, ki nas je ves čas nevsiljivo bombardiral z zaslona in ne nazadnje tudi z opisom dogodka. »-formans« bomo zato brali kot »misel«, ki se je različnim občutkom dodala, verjetno kot formirajoča moč. Ali je tak opis dogodka problematičen? Misel in čut – gre tu za dualizem ali je »feelformans« poizkus njegovega preseganja?

 »Nein!« To pa je tretji moment, ki se v misel prikrade že na začetku in je razlog, da je feelformans obetal. A že tu nam zgodba razpada ali pa se ne pusti sestaviti skupaj. Vzemimo vprašanje o dualizmu čuta in misli, kar je kljub možni prisiljenosti takega pogleda na stvar vsaj deloma upravičeno. Feelformans je začel s spodobnim improglasbenim dogodkom, ko sta se na bobnih izmenjala Jaka Berger in Peter Cvelbar. Če bi uvodni del trajal, to seveda ne bi bil feelformans, pač pa koncert. In bilo bi dobro, a bilo bi pač nekaj drugega. Kmalu za tem se je na odru pojavila bela osvetlitev bele odrske zavese, kar se je kasneje še nekajkrat ponovilo v domiselnem miselnem motivu. Gledali smo dvigajočo se zaveso, za katero je bila belina, a gledali smo tudi videoposnetek bele odrske zavese, in to je bila znotraj celote večernega dogodka verjetno najčistejša prezentacija misli v čutnem. Zavesa, za katero je le belina, in posnetek zavese, za katero je le belina. Hoteli smo torej videti, a to nam je na eni ravni vrnilo le praznino tega, da smo hoteli videti. Na drugi ravni se je uprizoritev ponovila v obliki slike, ki je uprizorila to, da smo hoteli videti. A pisec tega teksta vidi težavo v tem, da smo po tem, ko smo gledali to, da smo hoteli videti, da smo potem vendarle tudi – videli. Kaj smo videli, ali bolje, slišali?

To niti ni važno, na neki način smo videli akademski članek, ki pa je bil podan neakademsko in smo ga v resnici le slišali. Filozofskega recitiranja, ki je sestavljalo videoposnetek oziroma je bil njegov glas v offu, niti ni treba obnoviti in secirati vsebinsko. Vsbovalo je zanimive ideje, dosegalo je verjetno bistveni učinek sprožanja vprašanj pri publiki in v tem ni bilo akademsko nedostopno ali vzvišeno. Seveda se je vsebinsko želelo navezovati ravno na to, kar smo pred tem videli. A zakaj bi koncept, ki se nam je predstavil v čutni obliki, sploh bilo treba približati z razlago? Zakaj bi, potem ko smo vprašanje videli, moral nekdo še izreči to vprašanje in s tem uničiti to, kar smo videli? Ne nazadnje je ravno ta postopek akademski v slabem pomenu. Dobili smo torej filozofijo, a v obliki predavanja, ki si ga vsaj pisec tega teksta ni želel – ne zaradi njegove vsebine, prepričanj ali avtorja, pač pa enostavno zato, ker v ponedeljek v Kino Šiška pač ni prišel na predavanje. Več filozofije je bilo zato v igri pogleda, zavese in prostora za njo kot pa v besedi, ki smo jo morali slišati.

In tu bi verjetno vendarle morali reči še nekaj o "Nein". O tem "Ne", ki ga je treba znati reči in misliti, ki se zoperstavlja svetu, kot ga vidijo ustvarjalci predstave, in ki noče biti ne kar tako, hkrati pa ne pove, kaj hoče biti, saj je pač »Ne!« A le na kratko: če je ta "Nein" - interpretacija je recimo avtorjeva - drobna zareza v tkivo sveta, ki od nas zahteva stalno pritrjevanje, če je recimo "ne" smislu, za katerega se predpostavlja, da mu ves čas pritrjujemo, potem je bil ponedeljkov feelformans v svoji tendenci dobrodošel. A če je tako, potem je bilo smisla v njem mnogo preveč.