NEW KEEPERS OF THE WATER TOWERS & HEXVESSEL

Recenzija dogodka
8. 4. 2016 - 14.30

Channel Zero, 6. 4. 2016

 

V sredo, 6. aprila, nas je na že skoraj poletni Metelkovi obiskal skandinavski dvojec bendov, ki na skupni turneji predstavlja svoji čisto sveži plati. Dvojec sestoji iz finskih Hexvessel, ki rockovsko psihedelijo 60. in 70. let prejšnjega stoletja kombinirajo s folkom, ter švedskih sci-fi progresivcev New Keepers of the Water Towers. Hexvessel so januarja izdali konceptualni album s poudarkom na minljivosti When We Are Death, New Keepers of the Water Towers pa so na dan koncerta praznovali ravno mesec dni star album Infernal Machine.

Najprej so nas z odličnim komadom Tracks Over Carcosa pred oder Channela Zero privabili New Keepers of the Water Towers. Zasedbo poleg klasične rockovske trojke sestavljajo še klaviaturist, solo kitarist in dodatni tolkalist. Takoj je bilo jasno, da gre za zasedbo, ki temelji na trdih riffih, vesoljskih klaviaturah ter na mnogih zvočnih detajlih, ki jih dosegajo z uporabo gonga, lap steel kitare, ropotulj, bongo bobnov in drugih manjših tolkal. Ko med komadi ustavijo trde kitarske riffe in se spustijo v bolj ambientalne impro noise seanse, jih ravno detajli rešujejo, da ti deli ne delujejo predolgi. Svoj zvok sprehajajo med zgodnjimi psihedeličnimi in vesoljskimi Pink Floyd ter progresivnimi metalci Opeth in Porcupine Tree. Pohvaliti je treba globok vokal, ki je ojačan z efekti, in klaviature, ki z različnimi barvami orgel ter osciliranjem povezujejo celoten zvok. Ne gre za zasedbo, ki bi nas lahko popolnoma prevzela, vendar pa so nabor komadov zadnje plate zagotovo dobro odigrali, edino, kar smo zares pogrešali, je močnejši oziroma glasnejši bas.

Glavni del večera pa je pripadel zasedbi Hexvessel, ki sestoji iz kitarista in hkrati glavnega vokalista, dodatnega kitarista, bobnarja, basistke ter klaviaturista, ki je na momente popestril zvočno podobo še z vložki s trobento in violino. Z odlično izvedbo komadov, kot sta Transparent Eyeball in Drugged up on the Universe, so potrdili njihovo spogledovanje s psihedelijo iz zlatih časov hipijev, prav tako pa tudi s pesmijo When I'm Dead, ki spominja na kakšen komad od megalomanov The Doors, seveda brez Morrisonovega globokega glasu in ekscentričnega performansa v živo. Z mirnejšimi komadi spominjajo na švedsko folk zasedbo First Aid Kit in se bolj približajo svojemu tako imenovanemu forest folku, ki pa v njihovi izvedi na žalost zveni precej dolgočasno. Gre namreč za eterične žalostinke, med katerimi je izstopala le pesem Mirror Boy, kjer za spremembo niso bile v ospredju kitare in klaviature, temveč pride do izraza bobnarjevo subtilno igranje z metlicami, lepo in točno dvoglasje ter solo trobente.

Komade je pevec lepo uvrstil v kontekst njihove kozmologije, vendar pa je govorjenje o vsesplošni povezanosti vsega in vseh na momente izpadlo nepotrebno, saj na žalost ni bilo niti tako močne povezave že s publiko samo. Z zvokom, ki se precej spogleduje s starimi psihedeličnimi rock zasedbami, sicer ne odkrivajo tople vode, se pa zdi gotovo bolje podpirati nove zasedbe s tem zvokom, kot pa slediti nespametnim potezam starih bendov, ki vsake toliko poskrbijo za izdaje še ne slišanih komadov, ki jih verjetno z razlogom niso posneli že prej, in odpravljanju teh bendov na (tokrat pa res!) zadnjo turnejo.

Hexvessel kot tudi njihovi predhodniki niso postregli z bisom, zato se je množica dokaj zadovoljnih poslušalcev precej hitro porazgubila po Metelkovi.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness