PoOovezoOovanja 2: koOonC2rt (Cirkulacija2, sobota 9. 6. 2018)

PoOovezoOovanja 2: koOonC2rt (Cirkulacija2, sobota 9. 6. 2018)

Recenzija dogodka
12. 6. 2018 - 14:30

* foto: iz FB arhiva oOo freeo
Cirkulacija2, Tobačna, Ljubljana, 9. 6. 2018

 

Glas o sobotnem dogodku v tobačni Cirkulaciji2 je bil pri emigrantih iz Tovarne Rog v zraku že dolgo časa, a je ostal nejasen. Govorilo se je, da bo trio oOo priredil dogodek s prijateljskimi lokalnimi muzikanti in muzikantinjami, z malodane absurdnim številom njih, in skozi tako kakofonijo slavil čisto osebni praznik muzicirajoče svobode, brez globljih namenov. Še najbolje je to napoved konkretiziral pogled na že tako velik prostor Cirkulacije2, ki je bil tokrat napolnjen z neverjetno množico zvočil. V centru štiri različne bobnarske baterije, potem pa v koncentričnih krogih otočki kitar z ojačevalci in različnih pihal, zunaj teh otočkov nekaj tehnološko napredneje opremljenih miz ter inovativno prirejeno ozvočenje. Ko se je iz tega vendarle nekaj izcimilo, je bil rezultat tako povsem naraven kot tudi neverjeten. Običajni seveda! je dobil svoj kaj takšnega...! v soboto nekaj po deveti uri, ko je na videz kaotično razporejena šara oživela v prvem prijateljskem setu.

V istem času se je v Zasavju odvijal drugi večer noise festivala, to prekrivanje pa se je zdelo nehvaležno. A vseeno: nekaj manj kot dve desetini nastopajočih lahko, če že ne izvajajo dobro zvežbane kompozicije, menda da vsaj nojz dogodek? Ne – vsaj če je stvar kolikor toliko, četudi spontano uglašena. Na nekakšno urejenost je namigovala že prej omenjena razporeditev instrumentov, s centralno postavitvijo bobnov in koncentrično postavljenimi otočki ... Torej bi se lahko obetal tudi tak srečen džem, improvizacija z dovolj sporazumnimi občimi mesti, da se izogne neredu? Ali pa bi svoj kozmos v kaos vnesli glasovi Vesne Godler in dveh bralcev poezije, Toneta Škerjanca in Iztoka Osojnika? Če pustim zadnje vprašanje za kasneje: za en moment pobega tako nojzu kot džemanju je poskrbela nekakšna, recimo temu, rizomatična zasnova prostora, ki nima zaman imena – cirkulacija.

Kar smo slišali, so bili dejansko različni, v svojem malem krogu ozvočeni otočki zvoka, ki so se v skupni podobi z oddaljenih točk dvorane izgubili v ozadju glasnega ritmiziranja in občasno povzdignjene recitirane besede. Ob podrobnem pogledu so celoto sestavljale nekakšne male komunice, ki so v velikem poOovezovanju predstavljale male, na osnovni tok odzivajoče se, a tudi relativno avtonomne svetove. Naelektrena dvojica harfistke in ozvočene računalničarke, nekje drugje kitarski osamelec, občasni saksofonistovi obhodi, oOo Freeo-jev kupček instrumentov Mihe Kunšiča ali pa z rotirajočimi sirenastimi ter gongovskimi zvočniki ojačan Stefan Doepner, član Cirkulacije – vse to je dodalo svojo barvo in pogled na celoto, ki je rohnela iz posameznih koščkov. Ta je ravno tako imela lasten značaj, ki je bil celo dobrohoten do posameznih sestavnih delov – tudi občasne čik pavze posameznikov niso veliko odvzele.

Drugi razlog za omenjeno ubežnost je verjetno preprosto ta, da sta bila brezobvezno džemanje in neodgovorno neposlušanje enostavno zunaj namenov sodelujočih. Če je bila ubežnost v oddaljenosti strukturirana okoli ritma, pa ritem sam ni imel nujno enoznačne strukture: od plesne sproščenosti je brezšivno prešel v neobrzdano, skoraj ihtavo vztrajnost, zeljarsko natančnost ali nihajočo silovitost. Priložnosti za subjektivne asociacije dovolj. Na drugi strani vokal: Vesnino prepevanje je nemalokrat poniknilo v enega izmed omenjenih otočkov, Tonetov recital je bil za celoten nastop morda preveč škerjančevsko umirjen in natančen, zato je v ospredje najraje stopila Iztokova humoristična ekstaza. Z drugimi besedami, tudi drugi možni konec usmerjajoče osi se je odpovedal trdnosti besede in se, resda precej po zaslugi tovrstnih preizkušenj vajenega Osojnika, raje podal k drugosti besede v dialogu z dogajanjem.

Tako je, paradoksno, v tej muzikalični sociologiji z vsemi svojimi mikro in makro razsežnostmi ostal le en usmerjajoči, vendar nezvočni element – video. Ta je imel namen obvestiti sodelujoče o enem bolj elementarnih trenutkov vsakega glasbenega nastopa: o zaključku enega ali drugega seta. In kot nalašč je zadeva spodletela tudi tu. Kontinuirana in občasno modulirana podoba bližnjih posnetkov raznih naravnih elementov je na vse skupaj metala svojo polsvetlobo, a nikomur ni preprečila nadaljevanja igre po prvih treh zapovedanih četrtinah ure. Številne umiritve tega rizomatičnega – ali, če hočete – grassroots orkestra so vzpostavljale distanco do prežeče prenasičenosti zvoka.

Težko je reči, komu so bila poOovezovanja namenjena – maloštevilni prijateljski publiki ali očitno izredno zadovoljni nastopajoči večini? Pisec se nagiba k kvaziplatonistični interpretaciji. Namenjena so bila predvsem v performansu utelešeni ideji, naj se imenuje povezovanje ali kako drugače, do katere smo se pravzaprav lahko opredeljevali vsi – tako tisti ozvočeni kot tisti, ki smo se med njimi le pomikali. Da bi taka udejanjena in na videz preprosta utopija izginila v množico konfliktnih malih jazov, takoj ko smo ji odvzeli enotnost in osrediščeni red – takšnega strahu pa očitno ni.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.