STIROPOR: DEAN BLUNT, OM UNIT, MO KOLOURS

STIROPOR: DEAN BLUNT, OM UNIT, MO KOLOURS

Recenzija dogodka
26. 6. 2014 - 16.00

KUD France Prešeren, 24. 6. 2014

 

Ta torek, na predpraznični dan, se je odvil nekako osrednji dogodek novega ljubljanskega festivala elektronskih muzik, STIROPOR-a. Zadeva bi se v normalnih okoliščinah morala odviti na zunanji lokaciji na ploščadi pred SEM-om, vendar pa se je vreme močno uprlo tem, že kar preidiličnim napovedim. Celotna ultra ambiciozna programska struktura večera je tako izgubila kompaktnost in pridih urbane poletne rajalice na prostem. Nadomestni KUD se je izkazal kot neprivlačen plan B, ljudje so ostali kje drugje in prišparali, sicer upravičeno, a dokaj zajetno vstopnino, in na koncu se je zadeva v trnovski dvorani žal zgodila nekam medlo in s kanček grenkim sprotnim okusom razočaranja v zraku.

Precej zgodnja ura je ob uvodnem DJ-setu terjala prazno dvorano. Zdaj kar naenkrat neposrečen, a še vedno nujen tajming večera je velel, da se mora okoli devete ure na odru pojaviti Mo Kolours in tako se je zgodilo. Ta britanski ustvarjalec mavricijskega porekla je suvereno in z dovolj humorja izpeljal svoj set. V naknadnem RŠ intervjuju je sicer priznal, da ni začutil momenta zares uspešnega nastopa, da se mu seveda ni uspelo povezati z razredčeno publiko. Kljub vsemu pa je bil zelo korekten, zelo se je potrudil iz situacije iztisniti kar največ. Njegovo igračkanje z loopanjem v živo nasnetih perkusivnih vokalov in malih zvočil, njegov značilen glas in „soulful“ petje ter njegove matrice, ki jih je z dinamčno uporabo mešalne mize spretno prirejal trenutku izvedbe ... vse to je teklo zelo po pričakovanjih, basi so igrali svojo zamazano igro, nasneti loopi so preskakovali značilen hip hop beat in njegov glas je raskavo hropel in toplo božal zelo sočen, zelo viskozen vajb muzike v prostoru. Uspel je ustvariti nekaj sonca, kjer tega ni bilo. Muzika Mo Kolours živi v napetosti med vnaprejšnjo konstrukcijo močnega beata in živo rekonstrukcijo pod- in nadplasti, ki stečejo v gladko zamaknjen vrtiljak preprostih eksotičnih perkusij, hip hopa in glavnega živega aduta – njegovega petja. Ta kombinacija je narejena in posrečena za pravo klubsko vzdušje, za sproščen žur, za ekstatičen moment nočnih ur, ki s pogledom v zrak, v nebo ziba kolektivni zanos v „dušno“ rajanje. Vendar pa KUD v torek tega žal ni prenesel, zato nam je ostal pač zanimiv koncert.

Na nenavaden način je prav ta neuspeli vidik logično prevesil večer v svoje nadaljevanje. Naslednji na vrsti je bil namreč Dean Blunt z „bendom“. Nihče verjetno ni mogel zares vedeti, kaj pričakovati od tega enigmatičnega lika britanskega sprevrženega popa, nihče verjetno ni bil zares pripravljen na tisto, kar je sledilo. Blunt je začel v gosto zamegljeni dvorani, v temi. Čisti uvod je postregel z nekim pogojno grimerskim beatom in značilnim traperskim perkusivnim napadom, vendar se je drive kmalu popolnoma zaustavil in še vedno praznemu odru ter strmeči publiki podložil zahtevno zavit in glasen loop šumenja vode, ki se je vlekel dolgo, popolnoma sam, medtem ko se je izvajalska ekipa trudila z očitno prisotnostjo, a nazornim skrivanjem za zaveso. Uvedel nas je torej zelo teatraličen moment, vendar tudi nasilen, brezkompromisen. Na nek način smo prisostvovali noise performansu. V nadaljevanju se je Blunt končno pojavil, vendar je ob stopicanju sem ter tja po odru, do mikrofona in stran, potreboval še lep čas, da je izustil prvi glas. Spremljala ga je omara črnega varnostnika in saksofonist, ki se je v nadaljevanju na odru izmenjeval s kitaristom. Bluntov vokal je bil še bolj nedomač kot na ploščah, še bolj ni spadal, tokrat namreč v realnosti ob matrici pač ni premogel niti tistega kančka dodatnega miksa. Zato je smešen in neudoben občutek grdo spodletelih karaok uspešno prevladal. Blunt je v celotnem nastopu prikazal obilico variacij na temo šuma in mraka, prebitega z zadimljeno lučjo in nestabilno pesmijo. Nastop je bil res zrežiran kot gledališka predstava, vendar v končni sliki med performativnim, že skoraj galerijskim momentom in zvočnostjo, ki je bila obenem šumeče konkretna a močno nostalgično ter drugače posredovana – to pač ni moglo biti drugega kot glasbeni dogodek, zelo nenavaden, vendar zelo močan koncert kot koncert. V zadnjih nekaj minutah pa skoraj že klubski event.

Dogodek v KUD-u je zaključil zadnji del britanskega trojčka – čislani producent OM Unit. Po napovedih se je res nekoliko zadržal bolj neposrednih jungle motivov in hitrega ritmiziranja, oprl se je predvsem na globje dub-step reze. S tem je najverjetneje dobro zadel v dvorani nastavljeno atmosfero, v znamenju dodane vrednosti svojega DJ seta pa nam je dal tudi jasno razumeti, zakaj gre za tako cenjenega ustvarjalca. OM Unit je mojster momenta, ko globoke in temačne basovske klubske muzike prečijo v kozmične, prostorsko izjemno odprte ravnine, poleg tega pa je tudi mojster build-upa in dinamike plesišča ... Brejki so vedno obljubljena prihodnost, ki pride počasi in z mencanjem, a ravno v pravem trenutku. Hudo koračnico redno za trenutek razpusti v stratosfero, v prostor dubovskega odmeva in reverba prostora, naslednji takt pa nato butne še močneje in še učinkoviteje kot prejšnji. Vse to so zares odlike najboljših sukačev in OM Unit se kot „live performer“ povsem prepusti tej obrti, tej umetnosti, v kateri blesti. Zbrani smo od tega imeli kar največ. Pravzaprav smo od tega imeli nekaj res presežnega, saj se je metelkovsko nadaljevanje odvilo v povsem drugačnih okoliščinah. Bilo je to tisto pravo, še preveč pravo predpraznično množično rajanje. Tiffany in Monokel sta bila polna, glavna nastopajoča - Laszlo Dancehall - sta furala več kot primeren – in niti ne zelo sladkoben - house na funkcionalnih techno vrtljajih. Zame kot tokrat navadnega obiskovalca pa je bilo vse skupaj preveč, recenzent sem svojo vstopnino vrgel stran in kaj hitro zapustil prostor. Med drenom na plesišču in v vrsti skozi gužvo pod kapjo pred šankom sem izgubil drive k muziki in omotičnem užitku. Verjetno bi ob prvem planu večera vse, tudi ta klubski zaključek, izpadlo precej drugače. Vendar tako pač je, tako se je pač zgodilo. Stiropor je pripravil izredno kvalitetno programsko shemo, ki ji je v torek na pomoč priskočil tudi KUD Kataman, vendar pa je predvsem zaradi vremena, malo pa morda tudi zaradi nerodnosti organizatorjev, vse skupaj izpadlo bodisi medlo bodisi preveč. A pritožbe so nepotrebne. Za obiskovalca je bilo tole tako dobro kot poučno ... 

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

Pršu je un bus pol sam šele mal pred drugo. Na lppju so zajebali, je bil pa pol ful prijazen šofer :)

Dean pa tut tak mal mind fucking performance, k sm ga sicer kr lep del zamudila ampak blo vredno :)

Bleno

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.