Stray Dogg, Regen

Stray Dogg, Regen

Oddaja
13. 1. 2020 - 14.30

Gala Hala, Ljubljana, 11. 1. 2019

 

V vzdušju postnovoletne depresije smo se na soboto drugega vikenda novega desetletja odpravili v metelkovsko Gala Halo na koncertni program dveh bendov, katerih muziki lebdita v atmosferi čustveno zasičene melanholije. Beograjsko indie folk zasedbo Stray Dogg smo slišali že v sklopu festivala MENT, v vlogi prvih na odru pa je tokrat nastopila sveža domača peterica Regen, ki se predstavlja z mešanico folktonike in indie rocka. S člani Regen smo se sicer prejšnji teden pogovarjali tudi v petkovi Svaštarnici.

Pogovor s članoma sveže ljubljanske zasedbe Ragen pred nastopom v Gala hali
 / 10. 1. 2020

Regen se vrti okoli vloge glavne vokalistke in avtorice besedil, sedamnajstletne Gaje Kuščer. Špil so mladinke z manjšo zamudo otvorile z izrazito počasno, intimno skladbo Forever Ago in primerljiva atmosfera je nato vladala čez celoten nastop, le na trenutke je na plano prodrl tudi kak močnejši, celo plesen glasbeni vzorec, posebej izrazito v skladbi Tequila. Zelo pozitiven vtis je mlada zasedba ustvarila v svojem stiku s publiko in s svojo samozavestjo. Sploh ta samozavest je resnično poletela ob izvedbah nekaterih bendovih bolj radoživih komadov. Morda zasedba ne bi nič zgrešila, če bi v prihodnosti močneje izkoristila ta potencial in konkretnejši del svojega ustvarjanja usmerila v takšne skladbe.

Po krajši pavzi je na oder stopila beograjska petčlanska zasedba Stray Dogg, tukajšnji publiki modra tudi neznana zasedba, ki ustvarja glasbo trenutkov romantike, melanholije in tudi žalosti, za katero je v največji meri odgovoren bendov frontmen Dušan Strajnić, ki sicer ustvarja tudi pod psevdonimom Dukat Stray. Zasedba je tokratni koncert seveda namenila predvsem predstavitvi svoje zadnje plošče Look At the Moon, ki je izšla v samozaložbi z letnico ‘18, vseeno pa smo slišali tudi lepo merico starejših skladb. 

Stray Dogg so svoj koncert otvorili s skladbo Almost s svojega prvega, kar po imenu zasedbe naslovljenega albuma, ki je izšel že leta 2011 pri neodvisni beograjski založbi Pop Depresija. Danes ima bend za sabo že številne koncerte po regiji ter širše in zvesti temu so oder zavzeli z določeno stopnjo profesionalizma. Zvok v dvorani je bil zelo čist, jasen, uštiman … V nekaterih momentih prvega dela nastopa publika ni bila najbolj pozorna ob spremljanju dogajanja na odru, vendar se je takšno vzdušje v klubu močno zasukalo, ko je Dukat na odru prvič ostal sam ob izvedbi skladbe Blue Moon ameriške soul zasedbe The Marcels iz leta 1961. Modro-vijolična svetloba v izrazito umirjenem duhu je ustvarila prizor, s katerega nihče ni mogel odmakniti pogleda. Vse se je umirilo, nihče ni nihal. Stali smo in osuplo vsrkali Dukatovo nepričakovno priredbo.

Sicer pa smo tekom koncerta slišali tudi, kako na zadnji plošči Look at the moon Stray Dogg močno koketirajo z elektronskimi biti, ki so v kombinaciji z igro svetlobe plodno prispevali k poustvarjanju trenutkov žive psihedelije, morda še najočitneje ob izvedbi skladbe The Rope. Pošten del nastopa bend ni komuniciral publiko, le Dukat se je sem in tja oglasil s zahvalo, delovalo pa je celo, kot bi ne zaupal publiki. Vendar se je spet - zares stopnjevito - to več kot spremenilo, ko je program dosegel skladbo Kraj, skladbo, ki nam jo je frontman tudi širše predstavil s precej globokim potopom v ozadje zgodbe nastanka.

Komad Kraj je zadnji na bendovem že večkrat omenjenem najnovejšem albumu, sicer pa je nastal v namen filma Susret Marije Strajnić, sicer Dukatove sestre dvojčice. Susret je zgodba o njuni babici in njenem razmerju z gospodom, s katerim si že dobrih 65 let pošiljata pisma, razne potopise in poezijo. Zaljubljenost in trpljenje onkraj mej časa, starosti: 

»Ništa više nemam - samo uspomene koje čuvam
u srcu, u sečanju, u duši, mojoj duši
nosim muku, muku duboku, muku slatku, muku duboku.«

Koncert naj bi se zaključil z enim starejših komadov, skladbo Disappear. Ta single s plošče Fire’s Never Wrong je izšel leta 2012 v samozaložbi in je lahkotna, romantična skladba, ki v uvodnih taktih riše sliko čarobnega poletnega prizora: morje in pljuski valov, ki se lomijo ob skale. 

Po koncu skladbe so se vsi člani zasedbe odpravili v zaodrje, a publika je bila bučna in vztrajna. Vrnil se je samo Dukat in čez prostor Gala Hale so kmalu odmevali prvi takti skladbe Nebeska Tema legendarnega srbskega benda Idoli. Komad z albuma Odbrana i poslednji dani iz leta 1982 je Dukat izvedel zelo podobno originalu, morda pa se je skladbi, predvsem v sentimentu, celo močneje predal kot pevec v izvirniku, Vlada Divljan, ki je v večini svojih skladb deloval nekako šmekersko. Dukat nam je torej predal odmev dediščine, ki so jo  Divljan in Idoli pustili za sabo, dediščine, ki je močan vzor ostala tako beograjski kot širši jugoslovanski glasbeni sceni. 

Nato pa so se za pravi konec koncerta vsi člani zasedbe še enkrat povzpeli na oder in odigrali še eno hitrejšo, plesno, vzpodbudno skladbo v svoji pravzaprav značilni maniri. Emocionalen, intimno zazrt - in že na prvi, še močneje pa na drugi posluh - žalosten potepuški pes nas je tokrat lebdeč pod stropi Gala Hale popolnoma začaral in nas pahnil v kontemplacijo o ljubezni in (...), eh ja, vsem takem pač ...

 

Avtorji: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

v sklopu druge edicija festivala MENT (2016)

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness