The Tiger Lillies

Kino Šiška, 14. 5. 2016

V soboto je Kino Šiška z nastopom počastil kultni britanski punk-kabarejski trio The Tiger Lillies. Pri nas so nazadnje nastopili pred tremi leti in pol. V svoji zaenkrat 27-letni karieri so izdali že 36 albumov, pripravili 19 glasbeno-gledaliških predstav, nastopili v kar osmih filmih in objavili pet knjig. Zanje je značilna spektakularna odrska drža, groteskne maske in teatralna glasba, katere besedila pripovedujejo burleskne zgodbe o nenavadnih posameznikih, pripetljajih ter podajajo ironične nauke o smislu in nesmislu bivanja.

Pevec in tekstopisec Martyn Jacques pogosto poje v falzetu ter igra harmoniko, klavir, ukulele in druge inštrumente, basist Adrian Stout igra tudi na drumljo, pojočo žago in teremin, najmlajši član zasedbe pa je bobnar in tolkalec Jonas Golland. Njihovo glasbo gre jemati kot celostno umetnost, saj se s svojim unikatnim slogom precej oddaljuje od lahko poslušljive muzike za širšo publiko ter vključuje performans, govorne vložke in še kaj. Zanje so značilna do surovosti kritična besedila, ki bi se marsikateremu poslušalcu utegnila zdeti okrutna, vendar je njihov smisel prav v tem, da sveta ne olepšujejo ter da prek včasih celo tragikomičnih elementov podajajo kritiko družbe in slehernika.

V veliki dvorani Kina Šiške je občinstvo sedeč na stolih na trio čakalo dobrih 20 minut. Ko so se umetniki, našemljeni v črno–bele klovne, prikazali na odru, so že s svojo pojavo poželi bučen aplavz. The Tiger Lillies znajo poskrbeti za morbidno estetiko, ki pomembno doprinese k njihovi predstavi in dodatno podčrta unikatnost ter jasnost tekstov in ostrost celotnega izraza. V veliki meri so igrali komade z najnovejšega albuma Goosebumps. Frontman je iz komada v komad izmenjeval inštrumente, začenši s harmoniko, nato pa je vzel v roke tudi ukulele, orglice in se usedel za klaviature.

Ritem začetnih pesmi je bil počasnejši, nastop je bil izrazito teatralen in burlesken. Triu gre šteti v plus, da se ne jemljejo preveč resno in da se znajo na prisrčen način pošaliti tudi iz samih sebe in iz občinstva, do katerega niso prav nič zadržani. Njihova življenjska besedila, zavita v prt črnega humorja, pogosto socialne tematike, so spremljali različni zasuki instrumentalnega dela, ki je vključeval tudi izrazito dramatične vskoke. Na splošno gre poudariti, da je njihova glasba precej avantgardna in spominja na šansone, v njihovih skladbah je moč zaznati vpliv Kurta Weilla in Bertolta Brechta, njune Opere za tri groše, ameriškega muzikala Cabaret, Jacquesa Brela, anarhističnih parol, ciganske ter cirkuške glasbe in še bi se dalo naštevati.

Koncertna turneja, na kateri so trenutno, je nekakšen poklon Edith Piaf, s katero se pogovarjajo v skoraj polovici komadov, jo opevajo ter ji očitajo, da je norica. Mnogi komadi so samosvoje in izvirne priredbe starih šansonov. La Vie En Rose izvedejo kot počasno ljubezensko balado, zelo čustven in prepričljiv No Regrets popestrijo s harmoniko in trianglom, počasen resen in eksistencialistično nabit Padam padam pa je zaigran na preprostejši način s pestro zvočno kuliso in besedilom, ki poslušalca pahne v razmišljujoče stanje.

V najbolj komičnem epskem komadu, ki je po vokalu malce spomnil na Current 93, so publiko nasmejali s prašičjim kruljenjem, izrazito obrazno mimiko in miganjem na odru. V pesmi vključujejo razne navezave na stare, že poznane komade, kot npr. Louie Louie, pogosto se ozirajo na smrt in pripovedujejo zgodbe o ljudeh. Počasnejša balada Marie, nekakšen operetni šanson s predirljivim vokalom, na primer opeva prostitutko. Bobnanje je na trenutke umetelno počasno, refreni so več ali manj kričeči in predirljivi, njihov glasbeni slog ni za vsaka ušesa. Kot zaključene celote komadi pogosto zvenijo hladno in nemalokrat izzvenijo kot žalostinke.

Vsaki pesmi je sledil bučen aplavz navdušene publike, ki je bila kljub sedečemu avditoriju precej razigrana. Nedolgo po začetku koncerta je nek navdušeni poslušalec zapustil svoj sedež ter odplesal proti odru, kaj kmalu se mu je pridružilo še nekaj nadebudnežev in nihče jih ni mogel ustaviti pri zibanju v živahnih mračnih ritmih. Zelo divji komad s harmoniko, ki se šali na račun religiozne blaznosti, je spominjal na irske pivske pesmi ter vključeval performans bobnarja, ki je s činelo tolkel ob tla, ter govorni del vseh članov skupine.

Sledil je kratek premor, po katerem se je trio vrnil s pojočo žago in počasnim ljubezenskim prepevanjem za klaviaturo. Izmenjevanje harmonike, basa in činel v nadaljevanju je bilo pravšnja spremljava za poudarjanje minljivosti, prepevanje o medčloveških odnosih, drogi in alkoholu. Skupina zna na preprost in humoren način predstaviti tudi temne plati človeške duševnosti.

Pri resnem, eksistencialno tematiziranem komadu s skoraj malce jazzovsko intonacijo se je skupini v uvodu zataknilo, vendar se niso pustili zmesti in so kljub napaki suvereno nadaljevali. V besedilih so obdelovali tematike delavskega vsakdana, življenja umetnika, ki je izpostavljen občinstvu, alkoholizma, nečistovanja v javnosti, samote, norosti itd. Šalili so se z občinstvom in izpolnili glasbene želje, ki sta jih imeli dve poslušalki napisane na transparentih. V glasbo so vključevali tudi zanimive lunaparkovske elemente. Suvereni vokali z velikimi razponi so se prepletali iz komada v komad, od katerih je imel vsak drugačen tempo in ritem.

Ko so The Tiger Lillies z nastopom že zaključili, občinstvo še ni imelo dovolj, zato je dobesedno zatreslo celo dvorano in glasbeniki so se vrnili na oder, čeprav je v tem času nekaj poslušalcev že zapustilo dvorano. Pri drugem bisu se je skupina v svoji glasbi s poživljajočimi dodatki malce pošalila na račun smrti, vere, prihodnosti in halucinacij. Razvlečenemu zaključku, skoraj do triindvajsete ure, je sledil strumen odhod skupine, ki je požela nor aplavz. Genialni klovni so na občinstvo naredili silovit vtis.