Vatican Shadow

Vatican Shadow

Recenzija dogodka

Festival Stiropor, Menza pri koritu, 26. 10. 2016

 

Potem ko je uvodoma Jiggy z že klasičnimi miksi divje misli, ki se ne ozira na zapovedane kvalitete pretočnosti med komadi, nakazal na odprtost prvega večera festivala Stiropor v smeri obklubske izkušnje, smo bili v petek – pardon – v sredo ob nastopu Vatican Shadowa, tehnoidnega projekta Dominicka Fernowa, nekateri bolj zmedeni od drugih. Nekateri smo namreč že videli Fernowa v njegovih različnih emanacijah, tudi v obliki tokrat predstavljenega projekta, in zmedenost teh ni izvirala iz preloma med horizontom pričakovanja ter izvršeno tehno eksekucijo. Ostalim, bolj padalskim obiskovalcem, če so takšni v Menzi sploh bili, pa že od samega začetka glasbenik ni dopuščal občutka, da je pravzaprav sredin večer in da nas do naslednje žurke čakata še cela dva delovna dneva.

Politična performativnost projekta Vatican Shadow je neposredno razumljiva iz njegovega kontekstualnega imaginarija, globoko potopljenega v prvo in drugo desetletje enaindvajsetega stoletja s pospešenim ameriškim vojnim strojem in njegovim zanosom za geopolitični monopoli. Še več, sam Fernow v intervjujih zagotavlja, da je glasba v drugem planu, da je vedno kontekst tisti, ki osredini kasnejšo glasbo, obenem pa je v luči njegove nojzerske provenience glasba težko obložena s telesnim in kolektivnim, da ne rečemo javnim.

A v sicer tihem pričakovanju performativne naključnosti smo dobili precej klasičen tehno set, začinjen z nekaterimi, čeravno bežnimi presenečenji. »Pa saj, tako je vedno«, si lahko rečemo, vedno s koncerta odide en del publike zadovoljen, drugi pa nezadovoljen. A ob prihodu Vatican Shadow, tega performativnega nihilista, na enega izmed odrov Metelkove smo vendarle ohranjali upanje, da se bodo organizatorji in nastopajoči trudili ohranjati vsaj nakaj konteksta. Govorimo predvsem o kontekstu, ki ga Vatican Shadow servira prek svojih albumskih naslovnic, vizualnih projekcij in turobe, ki spremlja njegovo videnje sveta.

Saj na neki način je bilo turobno: v temi smo plesali  na mrko, a pospešeno elektroniko in skozi vedno gostejši dim opazovali minevanje koncerta, medtem ko je Vatican Shadow zmerjal publiko in posameznike izpostavljal s svojo zmogljivo ročno svetilko, ki je bila mimogrede edina prižgana luč v prostoru poleg tistih nad šankom in stranišči. A celotna izkušnja je jasno nosila poudarek na ritmu in ne na ambientu, poudarek na zvoku in ne na performansu, poudarek na individualni izkušnji večera in ne na skupinskem izkustvu. Preko projektorjev so se predvajale vijugaste črte za popestritev, ne pa prikazi rušitve ameriških stolpnic v imenu patriotizma. Na odru je Fernow norel kot gledališki igralec, ne kot trpeči sovedec, ki prebija četrto steno. Od tega, da bi jo uspešno zrušil, sta ga ločili le dve stopnici, a sta bili ti očitno zanj in njegovo odrsko pojavo tako visoki in globoki, da je namesto uresničenega zlitja z angstom publike prišlo predvsem do nejevernih pogledov v spraševanju - ali ob dretju »fuckers« in mestoma tudi »motherfuckers« ne spremljajo predvsem farse.

Formalni glasbeni lok v sredo predočenega se je vihtel preko posameznih bengerjev in največ rok v zraku doživel ob kot-da nespornem all-time hitiču More of the Same, kateremu so predhodile nekatere bolj obskurne, a zato nič manj našopane Schwarzkopf Arc of Triumph in menda celo  Missing HMM364 Squadron Purple Foxes Assassins, s katerim je prekinil enega daljših lokov plesnega transa in s tem zavedel tale dva poslušalca, ki sta že skočila v zrak in napele uhlje ob morebitnih deviacijah od že slišanega. S starejših plat – s tem mislimo predvsem na kasete – je bilo poleg omenjenih mogoče slišati tudi nekatere druge komade, a za klubski kontekst vse preveč pooblane prvotnega šumenja in prasketanja. Tu in tam se je v miks zarezal kakšen muslimgauzeovski sempl ženskega vokala, ki pa je nato kmalu spet zamrl. Ko je brzovito zabobnel Koresh Lamb z monumentalnega albuma Death is Unity with God, se je že zdelo, da se bo stvar zaključila in nekako uspela zaokrožiti nezaokroženo, a je Fernow nadaljeval, se zavlekel v bolj ambientalen zven in za konec pripravil že kar nelagoden prš generičnega tehna, ki je dobro četrtino obiskovalcev pripravil do tega, da so – nemara od dolgočasja – zapustili prostor.

Vse to seveda nikakor ne pomeni, da smo s koncerta vsi odšli nezadovoljni. Marsikateri so se zibali, vzklikali, peli in plesali znotraj štiričetrtinskih okvirov, v katerih je Vatican Shadow preprosto menjaval med različnimi clapi, kliki, flicki, zankami, udarci in donečimi basi, ki začuda niso zmotili sosedov in so se s Schrauffovim outro setom valili še naprej. Koncert, live set ali nastop, kakor komu drago, je poudarjal benevolentno ritmično ospredje, ne pa s klicami groze in zla naphanega ozadja. In ravno to ozadje z nenavadnimi ritmi, industrijskimi okruški in nekonvencionalnimi bobnenji z nekaterih izdaj, ki se je tako zavoljo festivalske umestitve kot tudi zaradi odločitve Fernowa pač zabrisalo, smo nekateri - ne glede na to, da smo vedeli, kam se odpravljamo - nedvomno pogrešali.

Zdi se, da Fernow kot nojzer poskuša v nekatere alternativne sredine prinašati tehno in z njim vzpostaviti občutenja drugačne glasbene subjektivacije, a ga je slovenski glasbeni kontekst pri tej nameri že prehitel in v času glasbene prevzgoje že dodobra navadil publiko na tovrstne ekskurze. Morda bo že res to (kot parafrazirava enega od obiskovalcev koncerta), da obstajajo tako paralelni prostori kot paralelni časi, ki jih internetna globalizacija vendarle ne more ujeti v enotno zanko. In na uvodnem nastopu festivala Stiropor, ki ga je v Menzi pri koritu za obiskovalce pripravil Vatican Shadow, je bilo to – ne glede na užitke in afekte, v katere smo bili mestoma vrženi – povsem jasno.

 

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentarji

"Stronger together"

Hilarious!

Meni se je bolj zdelo, da menza ni bil primeren plac za to glasbo...

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness